Davek od dobička podjetij (ang. corporate income/profit tax) obdavčuje dobiček podjetij, torej njihov pozitivni poslovni izid. Poslovni izid podjetja je razlika med vsemi odhodki in vsemi prihodki v obračunskem obdobju.
Odhodki so stroški v prodanih količinah, povečani za odhodke financiranja in izredne odhodke, prihodki pa so prodajna vrednost prodanih količin, povečana za prihodke od financiranja in izredne prihodke.
Dobiček podjetja je pri tem pozitivna razlika med njegovimi prihodki in odhodki.
Davek od dobička pravnih oseb se po svojih značilnostih uvršča med neposredne osebne davke in pomeni temelj obdavčitve dohodkov oziroma dobička gospodarskih subjektov.
Obveznost plačevanja davka od dobička pravnih oseb je določena z Zakonom o davku od dobička pravnih oseb (ZDDPO), ki v zvezi s tem določa zavezance za davek od dobička, ugotavljanje davčne osnove za obračun davka, davčno stopnjo ter davčne olajšave in oprostitve. Način obračunavanja in plačevanja davka od dobička pravnih oseb pa tako kot za druge davke ureja Zakon o davčnem postopku ( ZDavP).
Davčni zavezanci
Obveznost plačevanja davka od dobička pravnih oseb je uvedena tako za pravne osebe, ki so rezidenti Republike Slovenije, kot tudi za pravne osebe, ki niso rezidenti Republike Slovenije, pa dosegajo dobiček s trajnim opravljanjem dejavnosti na območju Republike Slovenije.
Davčna osnova
Za namene ugotavljanja obveznosti za davek od dobička pravnih oseb je davčna osnova dobiček, ki se ugotovi v davčnem obračunu tako, da se od ustvarjenih prihodkov davčnega zavezanca odštejejo odhodki, ki so določeni s tem zakonom. Pri tem se za ugotavljanje dobička priznavajo prihodki in odhodki v zneskih, ki jih davčni zavezanec ugotovi v izkazu uspeha na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen prihodkov in odhodkov, za katere ZDDPO predpisuje drugačen način ugotavljanja.
Glede na posebnosti, ki jih ZDDPO določa za ugotavljanje prihodkov in odhodkov oziroma dobička v davčnem obračunu v primerjavi z računovodskimi standardi, je razumljivo, da se tako imenovani davčni dobiček praviloma tudi razlikuje od dobička, ugotovljenega v izkazu uspeha za poslovne namene.
Prihodki v davčnem obračunu
Ugotavljanje prihodkov v davčnem obračunu temelji prvenstveno na računovodskih standardih, ki glede prihodkov obravnavajo razčlenjevanje prihodkov, merjenje prihodkov, izkazovanje prihodkov v inflacijskih razmerah in izkazovanje prihodkov v skupinskih (konsolidiranih) izkazih uspeha. Tako se tudi pri obračunavanju davka od dobička pravnih oseb v davčnem obračunu priznavajo prihodki v zneskih, ugotovljenih v izkazu uspeha v skladu z računovodskimi standardi oziroma predpisi.
Odhodki v davčnem obračunu
V skladu z določili ZDDPO se za ugotavljanje dobička v davčnem obračunu priznavajo odhodki v zneskih, ugotovljenih v izkazu uspeha na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen odhodkov, za katere je s tem zakonom predpisan drugačen način ugotavljanja.
Temeljno načelo za priznavanje odhodkov v davčnem obračunu je, da davčni zavezanec med odhodke lahko všteje le tiste odhodke, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja dejavnosti, oziroma samo tiste odhodke, ki so neposreden pogoj za doseganje prihodkov davčnega zavezanca.
Nekaterih odhodkov, ki so v skladu z računovodskimi standardi poslovno utemeljeni in se upoštevajo v izkazu uspeha, ZDDPO sploh ne priznava, nekatere pa priznava v omejeni višini. Med odhodke tudi ni mogoče vključiti izdatkov, ki imajo naravo investicij.
Kot odhodke, ki jih davčni zavezanec v obračunu davka od dobička pravnih oseb ne sme uveljavljati, ZDDPO izrecno določa:
- davke, ki jih je plačal lastnik davčnega zavezanca kot fizična oseba,
- denarne kazni,
- zamudne obresti od nepravočasno plačanih davkov in prispevkov,
- odhodke za pokrivanje izgub iz prejšnjih let (mišljena je izguba v poslovni bilanci),
- rezervacije za kritje možnih izgub,
- formirane popravke vrednosti in odpise terjatev do delavcev, lastnikov ali povezanih oseb.
V omejenih zneskih pa se priznavajo tile odhodki:
Amortizacija – V zakonu so predpisane maksimalne amortizacijske stopnje. Davčni zavezanec se sam odloči, kako bo glede na možnosti v skladu z računovodskimi standardi obračunaval amortizacijo, in določi amortizacijske stopnje. Davek je treba plačati le, če so amortizacijske stopnje pri davčnem zavezancu višje od stopenj, ki jih predpisuje ZDDPO, oziroma če je amortizacija obračunana na način, ki je v nasprotju z metodo enakomernega časovnega obračunavanja.
Odhodki za nakupe pri povezanih osebah ob upoštevanju transfernih cen – Pri ugotavljanju odhodkov pri poslovanju s povezanimi osebami se odhodki priznajo največ do višine, izračunane z uporabo povprečnih cen, ki veljajo za določeno vrsto blaga ali storitev na domačem ali primerljivem tujem trgu.
Obresti za posojila, prejeta od lastnikov in povezanih oseb – V davčnem obračunu se priznajo obresti, ki ne presegajo zneska, izračunanega z uporabo zadnje, ob času odobritve posojila znane, skupne povprečne ponderirane medbančne letne obrestne mere, ki jo objavlja Banka Slovenije.
Plače – Priznajo se v obračunanih zneskih, ugotovljenih v skladu s splošnima kolektivnima pogodbama. Kot odhodek se priznavajo tudi deli plač iz naslova uspešnosti poslovanja v obračunanih zneskih, ugotovljenih v skladu s splošnima kolektivnima pogodbama.
Povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki zaposlenih – Izplačila zaposlenim (regres za dopust, jubilejne nagrade, odpravnine ob upokojitvi, solidarnostna pomoč, prehrana med delom, plače pripravnikom, povračila stroškov za službena potovanja in druga povračila v zvezi z delom, kot so prevoz na delo in z dela in terenski dodatek ter plačila učencem in študentom na praksi) se priznajo kot odhodek v obračunanih zneskih, vendar največ do višine, ki jo določi Vlada Republike Slovenije. Pri tem je treba upoštevati dodatno omejitev: če davčni zavezanec nima polno zaposlenega niti enega delavca, razen plačil učencem in študentom na praksi sploh ne more uveljavljati teh stroškov.
Dolgoročne rezervacije stroškov – Priznajo se v obračunanih zneskih, vendar največ do 70 % teh stroškov.
Stroški reprezentance – Priznajo se v višini 70 % obračunanih zneskov. Po določilih ZDDPO se za reprezentančne stroške šteje nakup ali poraba lastnih proizvodov, blaga ali storitev za reprezentančne namene, ki nastajajo v razmerjih s poslovnimi partnerji.
Stroški upravnega in nadzornega odbora – Kot davčni odhodek jih je možno uveljavljati v višini 70 % obračunanih. Za stroške upravnega in nadzornega odbora se po ZDDPO štejejo sejnine in povračila potnih stroškov članom upravnega in nadzornega odbora.
Izplačila za humanitarne, kulturne, znanstvene, vzgojno-izobraževalne, športne, ekološke in religiozne namene – Kot davčno priznani odhodek se priznajo v vrednosti 0,3 % ustvarjenih prihodkov ob pogoju, da so bila izplačana osebam, ki so v skladu s posebnimi predpisi organizirane za opravljanje takšnih dejavnosti. Izplačila za naštete namene se priznajo kot odhodek tudi, če so izplačana iz dobička.
Izplačila za politične organizacije – V davčnem obračunu jih je možno uveljavljati največ do zneska, ki je enak trikratni povprečni mesečni plači na zaposlenega pri davčnem zavezancu.
Stroški materiala in odhodki iz prodaje zalog in trgovskega blaga – Kot odhodek se priznavajo v obračunanem znesku, v skladu s sprejeto metodo obračunavanja oziroma prodaje zalog. Če davčni zavezanec spremeni metodo obračunavanja oziroma prodaje zalog, mora v davčnem izkazu pojasniti razloge za spremembo in prikazati vrednostni učinek.
Obračunsko obdobje
V skladu z določili ZDavP, ki urejajo obračunavanje in plačevanje davka od dobička pravnih oseb, se obveznost za davek od dobička ugotavlja in plačuje na podlagi letnega davčnega obračuna. Kot obračunsko obdobje (davčno leto) se šteje poslovno leto, ki pa je enako koledarskemu letu. Na navedeno morajo biti še posebej pozorni davčni zavezanci, pri katerih se drugače poslovno leto razlikuje od koledarskega leta.
Davčni obračun
Davčni zavezanec sestavi davčni obračun v skladu z obrazcem in metodologijo za izpolnjevanje obrazca, ki ga z odredbo predpiše minister, pristojen za finance. Davčni zavezanec predloži davčni obračun pristojnemu davčnemu uradu, kjer je vpisan v davčni register. Kot obvezni sestavni del davčnega obračuna štejejo tudi:
- izkaz uspeha,
- bilanca stanja,
- izkaz uporabe dobička in kritja izgube,
- potrdila o plačanem davku od prihodkov, doseženih z udeležbo pri dobičku.
Davčni zavezanec mora predložiti davčni obračun davčnemu organu najpozneje do 31. marca tekočega leta za preteklo koledarsko leto.
Poravnava davčne obveznosti po obračunu davka
Davčni zavezanec, ki v davčnem obračunu ugotovi obveznost za doplačilo davka, mora razliko med plačano akontacijo in obračunanim davkom plačati v roku 30 dni od predložitve davčnega obračuna. Kot je že bilo navedeno, mora davčni zavezanec predložiti davčni obračun najpozneje do 31. marca tekočega leta za preteklo leto, zadnji rok za predložitev skupinskega davčnega obračuna pa je 15. april.
Če davčni zavezanec v davčnem obračunu ugotovi preplačilo davka, pa lahko vračilo preveč plačane akontacije zahteva ob predložitvi davčnega obračuna. Po ZDavP davčnemu zavezancu, ki sam obračunava in plačuje davek (torej tudi, ko gre za davek od dobička pravnih oseb), od razlike med letom preveč plačane akontacije in davkom po davčnem obračunu ne pripadajo obresti. Davčni organ vrne preveč plačani davek v 30 dneh od predložitve zahtevka.