V členih 57. – 60. Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2 (Uradni list RS, št. 13/2011 – UPB4) je določen način izpolnitve davčne obveznosti, kadar je v skladu z 49. členom tega zakona obveznost za izračun davka prenesena na plačnika davka. V 57. členu ZDavP-2 je določen institut davčnega odtegljaja, v 58. členu je določen institut plačnika davka, v 59. členu so določene obveznosti plačnika davka, v 60. členu pa rok za plačilo davčnega odtegljaja.
Davčni odtegljaj pomeni zakonsko podlago tretji osebi, da dohodka, ki pripada prejemniku, ne izplača v polnem (bruto) znesku. Izplačevalec dohodka ima obveznost, da prejemniku pripadajoči dohodek zmanjša za z zakonom določen znesek davka. Prejemnik dohodka tako neposredno razpolaga le z zmanjšanim (neto) dohodkom. Prejemniku tako pripada dohodek v polnem (bruto) znesku, dejansko pa razpolaga le z dohodkom, ki je zmanjšan za davek (neto).
Če dohodek ne podleže obdavčitvi z davčnim odtegljajem, izplačevalec dohodka prejemniku pripadajočega dohodka ne zmanjša za z zakonom določen znesek davka. Prejemnik dohodka tako neposredno razpolaga z dohodkom v polnem (bruto) znesku.
Če je izplačevalec dohodka izplačal prejemniku znesek dohodka, zmanjšan za davek, davka pa ni prenakazal (plačal) državnemu proračunu, je prejemnik dohodka dejansko že nosil breme davka. Davčni odtegljaj sme biti pobran (plačan) samo enkrat in vedno v enakem znesku (to je v znesku, ki bi moral biti plačan pri izplačilu dohodka).
Upoštevaje navedena izhodišča, so obveznosti plačnika davka opredeljene v 59. členu ZDavP-2, kar je podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.
I. Prvi odstavek 59. člena ZDavP-2
(1) Plačnik davka je dolžan za davčnega zavezanca izračunati, odtegniti in plačati davčni odtegljaj od dohodkov, od katerih se v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju izračunava, odteguje in plačuje davčni odtegljaj. Šteje se, da je plačnik davka, ki je odtegnil davčni odtegljaj, davčni odtegljaj odtegnil v breme dohodka davčnega zavezanca.
Skladno s prvim stavkom navedene določbe za plačnika davka velja splošno pravilo, po katerem ima pooblastilo, da:
- izračuna davek,
- ta davek odtegne od dohodka (zmanjša dohodek, ki sicer pripada prejemniku, za izračunan davek), in
- plača (prenakaže) davek na predpisan vplačilni račun; ta davek torej ne pripada plačniku davka, temveč prejemniku davka (državnemu proračunu).
V drugem stavku je izrecno poudarjeno, da davek bremeni davčnega zavezanca (njegov dohodek), torej ne bremeni plačnika davka.
Primer:
Dohodek 100 (bruto)
Stopnja davčnega odtegljaja 20 %
Znesek davka 20
Dohodek po davčnem odtegljaju 80
II. Drugi odstavek 59. člena ZDavP-2
(2) Za odtegnjen davčni odtegljaj se zmanjša znesek davka, ki ga je davčni zavezanec dolžan plačati, če je tako določeno z zakonom o obdavčenju ali s tem zakonom.
To pravilo se nanaša na primere, ko se davčni odtegljaj šteje za akontacijo davka, če je tako določeno z zakonom (z Zakonom o dohodnini – ZDoh-2 in Z Zakonom o davku od dohodkov pravnih oseb – ZDDPO-2). Za akontacijo davka se šteje davek, ki je bil odtegnjen. To pomeni, da v tem primeru z vidika davčnega zavaezanca, od čigar dohodka je bil odtegnjen davek, ni pomembno ali je plačnik davka davek v resnici nakazal proračunu ali ne; za njega velja predpostavka, da mu je bil izplačan manjši dohodek, kot bi mu bil, če davka ne bi bilo, s čimer je dejansko že plačal davek.
III. Tretji in četrti odstavek 59. Člena ZDavP-2
Tretji in četrti odstavek 59. člena ZDavP-2 določata, katero osebo bremeni davčni odtegljaj ter od koga se neplačan davčni odtegljaj izterja:
- če je bil davek odtegnjen, ne pa plačan,
- če davek ni bil odtegnjen (in s tem tudi ne plačan).
Upoštevaje prvi odstavek 59. člena ZDavP-2, se po tretjem odstavku tega člena odtegnjeni, a neplačani davčni odtegljaj izračuna od ugotovljenega neto dohodka po preračunani stopnji za davčni odtegljaj. Po četrtem odstavku pa se davčni odtegljaj, ki ni bil odtegnjen, izračuna od bruto dohodka po stopnji za davčni odtegljaj.
Tretji odstavek 59. člena ZDavP-2
(3) Če davčni organ ugotovi, da je plačnik davka davčni odtegljaj odtegnil od dohodka davčnega zavezanca, vendar ga ni plačal, ali ga ni plačal v celoti, se davčni odtegljaj s pripadajočimi dajatvami izterja od plačnika davka.
V skladu z določbo tretjega odstavka 59. člena ZDavP-2 se izhaja iz izhodišča, da je prejemnik dohodka prejel dohodek po obdavčitvi (v neto znesku). Pri tem se upošteva načelo, da je znesek davčnega odtegljaja, ki ga bo davčni organ ugotovil (izračunal), enak znesku, ki je bil odtegnjen, pa ni bil plačan.
V tej določbi je tudi določeno, od koga se davek izterja, če je bil odtegnjen (dohodek je bil zmanjšan), davek ni bil nakazan v proračun, to dejstvo pa ugotovi davčni organ praviloma v postopkih davčnega nadzora. Izrecno je določeno, da se v tem primeru odtegljaj izterja od plačnika davka.
Davčni odtegljaj, ki je bil odtegnjen a neplačan, je mogoče administrativno ugotoviti takole:
1. Davčni organ mora ugotoviti, kakšen bi bil dohodek v polnem znesku (bruto), kar ugotovi tako, da znesek neto dohodka poveča s koeficientom davčnega odtegljaja in od tako ugotovljenega dohodka izračuna neplačan davek po stopnji davčnega odtegljaja.
Primer:
Neto dohodek: 80
Stopnja davčnega odtegljaja: 20 %
Koeficient davčnega odtegljaja 1,25 = 100/(100 – stopnja davka)
Bruto dohodek: 100 = 80 * 1,25
Znesek davka: 20 = 100 * 20 %
2. Davčni organ ugotovi znesek davčnega odtegljaja po preračunani stopnji davčnega odtegljaja od neto dohodka.
Primer:
Neto dohodek: 80
Stopnja davčnega odtegljaja: 20 %
Preračunana stopnja davčnega odtegljaja: 25 % = (stopnja davka *100)/(100 – stopnja davka)
Znesek davčnega odtegljaja: 20 = 80 * 25 %
Bruto dohodek: 100 = 80 + 20
Četrti odstavek 59. člena ZDavP-2
(4) Če davčni organ ugotovi, da plačnik davka davčnega odtegljaja ni odtegnil in plačal ali ga ni odtegnil in plačal pravilno, davčni odtegljaj v delu, ki ni bil odtegnjen, s pripadajočimi dajatvami, bremeni plačnika. Plačnik davka ima pravico ta znesek izterjati od davčnega zavezanca, ki mu je bil izplačan dohodek, od katerega davčni odtegljaj ni bil odtegnjen.
Četrti odstavek 59. člena ZDavP-2 se nanaša na primer, ko davčni organ iz okoliščin primera spozna, da je prejemnik prejel dohodek v polnem znesku (na podlagi dokumentacije in podobno) in da plačnik davka dejansko ni zmanjšal (bruto) dohodka za davčni odtegljaj. V tem primeru se breme davčnega odtegljaja prenese s prejemnika dohodka na plačnika davka. Tako plačnika davka bremenita izplačan bruto dohodek in davčni odtegljaj, zato ima pravico, da znesek davka izterja od prejemnika dohodka. Prejemnik dohodka je namreč prejel bruto znesek dohodka oz. več, kot bi prejel, če bi plačnik davka ravnal v skladu z zakonom in bi pred izplačilom dohodka odtegnil in plačal davčni odtegljaj. Znesek izračunanega neodtegnjenega davka, ki ga ugotovi davčni organ, mora biti enak znesku davka, ki bi moral biti odtegnjen. Po tej določbi ni pravne podlage za predpostavko, da gre pri prejetem dohodku za neto dohodek.
Določbo četrtega odstavka 59. člena ZDavP-2 se običajno uporabi takrat, kadar je po mnenju plačnika davka izplačan dohodek oproščen plačila davka. V teh primerih so dohodki izplačani prejemniku v polnem znesku, v naknadnem davčnem nadzoru pa se ugotovi, da je od dohodka treba obračunati davčni odtegljaj.
Vir: Pojasnilo DURS, št. 4210-184/2010-4, 16. 1. 2012