Razlika med davčnim načrtovanjem, davčno utajo in davčnim prevaljevanjem

Davčnega načrtovanja in izogibanja plačilu davka, ki je izvedeno z uporabo zakonitih metod in sredstev (t.im. zakonita davčna evazija), čeprav pogosto tudi na nelegitimen način, ne moremo in ne smemo enačiti z davčno utajo (t.im. nezakonito davčno evazijo), ki pomeni nezakonito izogibanje plačilu davkov.

Izogibanje (izmikanje) plačilu davka oz. zakonita davčna evazija (ang.: tax avoidance) je izraz, s katerim se označujejo dopustna ravnanja davčnih zavezancev, namenjena zmanjševanju njihove davčne obveznosti, s katerimi se dejansko ne kršijo zakonske določbe, so pa ta dejanja po svoji naravi v nasprotju z duhom ali namenom zakona in zato nesprejemljiva in vedno tudi nelegitimna (spoštovanje splošnih pravnih načel in pravičnosti). Med pojavi davčnega izogibanja se naštevajo primeri davčnega načrtovanja, kot na primer: prenos sredstev v države z ugodnejšim davčnim režimom, prenos kapitalskih dobičkov v države z nižjimi davčnimi stopnjami, razdelitev dohodkov med različne davčne zavezance, ki so obdavčeni z nižjimi mejnimi davčnimi stopnjami, razdelitev dejavnosti na več delov zaradi izogibanja registracije za DDV, itd…

Nezakonita davčna evazija (ang.: tax evasion) pomeni namerno, nedopustno in nezakonito davčnoi utajo, kjer davčna obveznost ni plačana oziroma sploh ni ugotovljena, zato ker davčni zavezanec ni upošteval in spoštoval določbe davčnega prava. ”Tax evasion” se deli na naklepno izmikanje, ki je kaznivo dejanje in nenaklepno izmikanje, ki ima za posledico dolžnost plačila celotnega davka, lahko pa je podkrepljeno celo s plačilom denarne kazni. Ta se izvede bodisi z opustitvijo vložitve davčne napovedi, ali z navajanjem neresničnih podatkov v vloženih davčnih napovedih, z goljufivo samoobdavčitvijo ali premajnim obračunom davkov po odbitku. Zato se , katere namen je izogniti se plačilu davkov na nezakonit način, ter s tem prikrajšati državo za davčne prihodke, ki ji pripadajo, ali pridobiti zase ali koga drugega večje premoženjske koristi, v številnih državah obravnava kot prekršek ali kaznivo dejanje, katere posledica je plačilo davčne obveznosti in davčnih kazni katerim v hujših primerih davčnih utaj sledi tudi zaporna kazen. Katera dejanja je mogoče šteti za nezakonita ali kazniva, pa določajo nacionalne zakonodaje vsake posamezne države, zato se definicije zakonitega / nezakonitega dejanja oz. ravnanja med posameznimi državami lahko tudi razlikujejo.

Pravno podlago za zakonito davčno izogibanje najdemo v pravnih prazninah v davčnih zakonih. Pravne praznine so določbe v davčnih zakonih, ki posameznim davčnim zavezancem omogočajo, da plačajo davek v manjšem znesku kot sicer, ali celo da se izognejo plačilu davka. Večina pravnih praznin nastane zaradi posebnih določb, ki favorizirajo določene davčne zavezance ali določene dejavnosti davčnih zavezancev z vidika plačevanja davkov. Velikokrat je razlog ta, da so davčni zakoni prilagojeni interesom kratkoročne politike, ki lahko povzroči nekonsistenco v davčni nomotehniki. Zaradi preprečevanja zakonitega davčnega izogibanja se v davčnem pravu številnih držav sprejemajo določbe, s katerimi se opredeljuje, da je vsaka pravna konstrukcija z davčnega stališča nična, če ima ali bi lahko imela neposredne ali posredne učinke v smislu izmikanja plačilu davka (ang.: anti-avoidence rules). Navedene določbe imajo lahko splošen značaj, alhko pa se nanašajo na posebej določen poslovni dogodek ali situacijo.

V davčni teoriji so navedene naslednje štiri vrste zakonodajnih ukrepov, ki se uporabljajo za preprečevanje izmikanja plačila davkov:

  • zakonodaja o preprečevanju uporabe transfernih cen,
  • zakonodaja o davčnih učinkih tanke kapitalizacije,
  • zakonodaja o davčnem obravnavanju kontroliranih tujih družb,
  • prepoved zlorabe sporazumov o izogibanju dvojnega obdavčevanja.

Davčna utaja pri obračunavanju korporacijskih davkov davčnih zavezancev pomeni, da davčni zavezanci z zavestnim ravnanjem delno ali v celoti utajijo davek, kar lahko storijo na naslednji način:

  • kot prikrojevanje, ponarejanje ali spreminanje evidenc in listin,
  • kot protizakonito prisvajanje sredstev,
  • kot prikrojevanje ali opuščanje učinkov poslovnih dogodkov v evidencah ali listinah,
  • kot evidentiranje poslovnih dogodkov, ki se niso zgodili, kot napačna uporaba računovodskih usmeritev.

(ang.: tax shifting) je proces v okviru zakonskih meja, s katerim davčni zavezanci s spreminjanjem cen davčno obveznost v celoti ali delno preložijo na druge osebe, npr. z zvišanjem prodajnih cen se davek prevali na kupce (prevalitev naprej), ali z znižanjem nabavnih cen se davek prevali na prodajalce (prevalitev nazaj). Davčno prevaljevanje se v praksi napogosteje izvaja ob uvedbi novih davkov ali spremembi njegovih stopenj. Čeprav je davčno prevaljevanje v praksi dokaj pogosto, ga je težko učinkovito ugotavljati in zatirati.

Vir: Drobnič, N., Davčno načstovanje in optimiranje čezmejnih naložb, Maribor, junij 2008

Sorodni članki: