Tržni mehanizem

je mehanizem, ki povezuje kupce in prodajalce, da določijo ceno in količino posameznih dobrin in storitev.

Tržno gospodarstvo je dovršen in zapleten mehanizem za usklajevanje ljudi, dejavnosti in podjetij na osnovi sistema cen in trgov. Je komunikacijsko sredstvo za povezovanje znanja in dejavnosti milijard različnih posameznikov. Brez osrednje obveščevalne službe ali izračunov reši probleme proizvodnje in porazdelitve, ki vključuje na milijarde neznank in povezav, probleme, ki so mnogo preobsežni za zmogljivost danes najhitrejših superračunalnikov. Nihče ni trgov načrtno oblikoval, pa vendarle delujejo neverjetno dobro. Z gotovostjo lahko izpostavimo trditev, da v tržnem gospodarstvu ni odgovoren za proizvodnjo, potrošnjo, in oblikovanje cen noben posameznik ali organizacija.

Poglejmo si pobliže, kako trgi določajo , plače in outpute. V začetku je bil trg resnični prostor, kjer so se lahko prodajalci in kupci neposredno pogajali. Tržnica – polna masla, piramid sira, plasti mokrih rib in kupov zelenjave – je bila znana podoba v mnogih vaseh in mestih, kamor so kmetje prinašali v prodajo svoje izdelke. Ponekod v svetu še danes obstajajo trgi, kjer se mnogi trgovci zberejo s poslovnimi nameni. Tak primer je chicaška blagovna borza (Chicago Board of Trade) za pšenico in koruzo, newyorška blagovna borza (New York Mercantile Exchange) za nafto in platino in ”Diamantna četrt” v New Yorku za drage kamne.

Vendar v današnji informacijski dobi o trgu mislimo kot o mehanizmu, s katerim prodajalci in kupci lahko določajo cene in izmenjujejo dobrine in storitve. Skoraj za vse obstajajo trgi, od umetnin do na primer danes zelo aktualnega onesnaževanja. Trg utegne biti centraliziran, kot na primer borza, ali decentraliziran, kot na primer trg z nepremičninami ali trg dela. Lahko pa seveda obstaja zgolj elektronsko, na primer za mnoga finančna sredstva in storitve, s katerimi trgujemo elektronsko. Odločilna vloga trga je povezati kupce in prodajalce, da lahko določijo prodajne cene in količine, kajti v tržnem sistemu ima vse svojo ceno, ki je vrednost dobrine, izražena v denarju. Cene predstavljajo pogoje, po katerih ljudje in podjetja prostovoljno izmenjujejo različne izdelke. Ko se strinjam, da bom od prodajalca kupil rabljen avto za 5.000 EUR, ta dogovor kaže, da je rabljen avto zame vreden več kot teh 5.000 EUR, za prodajalca pa je 5.000 EUR vredno več kot njegov avto. Trg za rabljene avtomobile je torej določil ceno rabljenega avta in na osnovi prostovoljne izmenjave razporedil to dobrino osebi, za katero ima največjo vrednost.

Prav tako cene rabijo kot signali proizvajalcem in potrošnikom. Če želi potrošnik več kakšne dobrine, bo cena narasla in s tem poslala signal proizvajalcem, da je potrebna večja ponudba te dobrine. Na primer, ko se vsako poletje družine odpravijo na počitnice, se poveča povpraševanje po bencinu in njegova cena naraste. Višja cena spodbuja naftne družbe, da povečajo proizvodnjo bencina, in hkrati odvrača družine od podaljševanja potovanj.

Na drugi strani pa bodo zaradi prevelikega povečanja zalog izdelkov, kot na primer zaloge avtomobilov, prodajalci in znižali cene, da bi zmanjšali zaloge. Pri nižji ceni bo želelo kupiti avtomobil več potrošnikov in bodo izdelali manj avtomobilov. Kot rezultat tega procesa se bo znova vzpostavilo ravnotežje med kupci in prodajalci. Kar drži za trge potrošnih dobrin, drži prav tako za trge proizvodnih dejavnosti, kot sta delo in zemlja.

Cene tako usklajujejo odločitve proizvajalcev in potrošnikov na trgu. Višje cene vodijo v zmanjšanje nakupov potrošnikov in spodbujajo proizvodnjo. Nižje cene pa obratno spodbujajo potrošnjo in zavirajo proizvodnjo. Cene so torej tisti del tržnega mehanizma, ki ga uravnoveša.

Vir: Ekonomija, Samuelson in Nordhaus (GV založba 2002)

Sorodni članki: