V Sloveniji je leta 2010 imelo okoli 17 % zaposlenih zaposlitev za določen čas, okoli 9 % zaposlenih je opravljalo dela z delovnim časom, krajšim od polnega, na enega samozaposlenega pa je bilo okoli 7 zaposlenih.
Prožna varnost zadeva tako delodajalce kot delojemalce. Delodajalci si prizadevajo za večjo prožnost predvsem v smislu lažjega prilagajanja delovne sile gospodarskim razmeram. Večja prožnost delovne sile naj bi tako zagotavljala podjetjem večjo učinkovitost. Prožnost zaposlitve obenem pomeni manjšo varnost in večjo negotovost zaposlitve za delojemalce, saj v slabših gospodarskih razmerah lahko hitreje ostanejo brez dela ali se jim obseg dela hitreje zmanjša.
Prožnost zaposlitve merimo z različnimi kazalniki. Najpogostejša sta zaposlitev za določen čas in zaposlitev z delovnim časom, krajšim od polnega. Za prožno obliko zaposlitve velja tudi samozaposlenost. Delo za določen čas V Sloveniji se je v zadnjih 15 letih močno povečal delež zaposlenih za določen čas. To so zaposleni, ki imajo pogodbo o delu za določen čas, tisti, ki delajo prek študentskega servisa, in tisti, ki opravljajo pogodbeno delo. Posebna kategorija pa so samozaposleni, saj nimajo pogodb o delu in jih torej štejemo med tiste, ki delajo za nedoločen čas. Leta 1995, torej v začetnih letih tranzicije, smo imeli 8,4 % zaposlenih za določen čas, do leta 2010 pa se je njihov delež povečal na 17,3 %. Tako smo se lani uvrstili med države z velikim deležem zaposlitev za določen čas; višje vrednosti kot Slovenija so namreč dosegali le še na Nizozemskem, na Portugalskem, v Španiji in na Poljskem. Na Slovaškem, v Bolgariji, Estoniji in Litvi so v letu 2010 imeli manj kot 6 % zaposlitev za določen čas, najmanj, malo več kot odstotek, pa so jih imeli v Romuniji. To so države, v katerih je trg dela precej tog, in kjer so zabeležili bodisi višje stopnje brezposelnosti bodisi višje stopnje neaktivnosti (med neaktivne štejemo tiste, ki ne delajo, dela ne iščejo ali pa dela niso pripravljeni sprejeti v sorazmerno kratkem času).
Več na: SURS