Pri sponzorstvu gre za pogodben odnos med sponzorjem (podjetjem) in sponzoriranim (kulturnim društvom, športnim klubom, šolo), v katerem se prvi zaveže vložiti določena finančna sredstva v zameno za usluge drugega. Bistvo sponzorske pogodbe in s tem vrste posla je tako protistoritev, ki jo je sponzorirani dolžan opraviti. Sponzorstvo je namreč dvostranski posel, pri čemer sponzor zagotovi sredstva, sponzorirani pa svoje usluge. Med te usluge sodijo vse vrste promocije sponzorja.
Donatorstvo za razliko od posla sponzoriranja predstavlja drugačen odnos, saj se v nasprotju s sponzorstvom ne zahteva nikakršna nasprotna usluga (dajatev oz. storitev). Donator z namenom obdaritve nameni določena sredstva, v zameno pa ne zahteva ničesar. Donatorji so torej osebe, ki darujejo premoženje (denar, pravice, stvari, storitve).
Ključne razlike med sponzorstvom in donatorstvom
V poslu sponzoriranja nastajajo na strani sponzorja odhodki. Za sponzorja predstavlja znesek, ki ga nameni sponzoriranemu, davčno priznan odhodek, če zadosti pogojem iz 29. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb ZDDPO-2 (v tem členu so obravnavani v celoti priznani odhodki).
Storitev (npr. oglaševanje), ki ga v okviru sponzorstva opravi ena od pogodbenih strank, predstavlja v skladu z 14. členom ZDDV-1 obdavčljivi promet, od katerega se obračunava in plačuje DDV po predpisani stopnji 20%. Sponzor ima pravico do odbitka ustopnega DDV.
Donacije v primerjavi s sponzorskimi sredstvi niso davčno priznan odhodek, kar izrecno določa 30. člen ZDDPO-2.
59.člen ZDDPO-2 pa določa, da zavezanec lahko uveljavlja zmanjšanje davčne osnove za znesek izplačil v denarju in v naravi. Višina olajšave je omejena na 0,3 % obdavčenega prihodka zavezanca v davčnem letu (oz. davčnem obdobju) za vse predstavljene namene skupaj, vendar največ do višine davčne osnove v davčnem obdobju.