Davčni zavezanec navaja, da v primeru nezapadlih terjatev davčna obveznost nastane, ko je opravljena storitev (ob podpisu pogodbe) ter da se DDV obračuna od davčne osnove, ki je določena v drugem odstavku 39. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV-1. Ker pravilnik posebej ne določa, kaj v primerih, ko je izterjani znesek manjši od diskonta, prosi za potrditev v zvezi z dilemo, ki se mu postavlja v primeru, ko je izterjani znesek manjši od zneska diskonta, od katerega je bil odveden DDV. Meni, da se popravek DDV lahko naredi. Iz dopisa davčnega zavezanca predvidevamo, da govori o pravem faktoringu (neregresni nakup terjatev), ko faktor prevzame tveganje neplačila dolžnika.
V zvezi z navedenim odgovarjamo:
V primerih pravega faktoringa, ko je znesek, ki ga izterja prevzemnik dolga (faktor) od dolžnika, nižji od diskonta, ki ga je prevzemnik dolga zaračunal dobavitelju (klientu) za opravljeno storitev faktoringa, se davčna osnova ne spremeni, prav tako se iz tega naslova ne opravi popravek obračunanega DDV.
Zakon o davku na dodano vrednost – ZDDV-1 (Uradni list RS, št. 117/06, 52/07 in 33/09) v 36. členu določa, da pri dobavah blaga ali storitev davčna osnova vključuje vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh ali v storitvah), ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca, naročnika ali tretje osebe za te dobave, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno takih dobav, če ni s tem zakonom drugače določeno.
V skladu z drugim odstavkom 39. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost – pravilnik (Uradni list RS, št. 141/06, 52/07, 120/07, 21/08, 123/08) je davčna osnova za obračun DDV od storitev faktoringa (pravi in nepravi faktoring) enaka znesku (diskont, stroški, provizija), ki ga davčni zavezanec, prevzemnik terjatve (faktor), zaračuna upniku, razen zamudnih obresti.
33. člen ZDDV-1 določa, da obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene.
Tretji odstavek 39. člena ZDDV-1 določa, da davčni zavezanec lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku ali o uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. Na enak način lahko ravna tudi davčni zavezanec, ki pridobi pravnomočni sklep sodišča o ustavitvi izvršilnega postopka oziroma drugo listino, iz katere je razvidno, da v zaključenem izvršilnem postopku ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ter davčni zavezanec, ki ni bil poplačan ali ni bil poplačan v celoti, ker je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra oziroma drugih ustreznih registrov ali predpisanih evidenc. Če davčni zavezanec naknadno prejme plačilo ali delno plačilo za opravljeno dobavo blaga oziroma storitev, v zvezi s katero je uveljavil popravek davčne osnove v skladu s tem odstavkom, mora od prejetega zneska obračunati DDV.
V skladu z 10. členom Zakona o bančništvu – ZBan-1 (Uradni list RS, št. 131/06, 1/08, 109/08 in 19/09) se faktoring šteje med vzajemno priznane finančne storitve in pomeni odkup terjatev z regresom ali brez njega. Predmet faktoringa so najpogosteje nedospele terjatve, ki imajo rok dospelosti od 30 – 120 dni.
Po pravni naravi posla predstavlja faktoring tristransko razmerje, v katerem klient oziroma dobavitelj (cedent) z globalno cesijo prenese na faktorja (cesionarja) svoje obstoječe in bodoče terjatve, ki jih ima do svojih dolžnikov (cessusov) iz naslova prodaje blaga ali opravljenih storitev. Z vidika pogodbe o faktoringu je govora o faktorju in klientu, medtem ko se lahko slednjega z vidika pogodbe o prodaji blaga poimenuje tudi kot dobavitelja, njegovega pogodbenika pa kot dolžnika oziroma kupca. Ker gre nadalje pri faktorinškem razmerju za globalni odstop terjatev, se v razmerje vključijo vse tri pogodbene stranke, pri čemer je faktor cesionar, klient cedent, dolžnik pa cessus.
V poslovni praksi sta znani predvsem dve obliki faktoringa; pravi (pristni) in nepravi (nepristni) faktoring.
Pravi faktoring združuje vse osnovne funkcije faktoringa: del credere (prevzem bonitetnega tveganja – brez regresa), financiranje in upravljanje s terjatvami. Poudarjena je del credere funkcija in je tudi običajno, da se dolžnika obvesti o prenosu terjatev. V okviru pravega faktoringa je cesija tako praviloma indiskretna. Klient se s pogodbo o faktoringu zaveže, da bo svojim dolžnikom naznanil odstop terjatev in spremembo upnika. Faktor (del credere) trpi tveganje neplačila tretjedolžnika.
Pri nepravem faktoringu odpade del credere funkcija faktorja. Tako pri nepravem faktoringu nosi tveganje neplačila tretjedolžnika klient sam.
V skladu s 423. členom Obligacijskega zakonika – OZ (Uradni list RS, št. 83/01, 32/04, 28/06 – Odl. US in 40/07) odgovarja odstopnik za obstoj terjatve takrat, ko jo je odstopil. OZ v 424. členu tudi določa, da odstopnik odgovarja za izterljivost odstopljene terjatve, če je bilo to dogovorjeno, vendar le do višine tistega, kar je prejel od prevzemnika, ter za izterljivost obresti in stroškov v zvezi z odstopom in stroškov v postopku zoper dolžnika. Za večjo odgovornost poštenega odstopnika se ni mogoče dogovoriti.
V odnosu do dolžnika faktor prevzame položaj upnika, dobavitelj pa je poplačan z zneskom, ki mu ga faktor plača za prevzem terjatve. Plačilo faktorju za opravljeno storitev je lahko neposredno zaračunano dobavitelju kot provizija ali stroški ali pa se stranki dogovorita za prevzem terjatve z določenim diskontom. Davčna osnova je tako znesek, ki ga faktor, neposredno ali posredno, zaračuna upniku. Obveznost za obračun DDV pa skladno s 33. členom ZDDV-1 nastane takrat, ko je storitev opravljena – to je na dan odkupa terjatev.
Na podlagi navedenega izhaja, da pri pravem faktoringu faktor ne more spremeniti davčne osnove zgolj zato, ker ni uspel izterjati celotnega zneska terjatve od dolžnika oziroma je izterjal znesek, ki je nižji od diskonta (zneska, ki ga je faktor zaračunal klientu za prevzem terjatve). Faktor je klientu izdal račun za opravljeno storitev faktoringa, ki ima le posredno povezavo s prvotno dogovorjenim poslom, za popravek obračunanega DDV pa morajo biti izpolnjeni pogoji iz 39. člena ZDDV-1.
Vir: Pojasnilo DURS, št. 4230-77/2009-2, 14. 5. 2009