(Evropsko računsko sodišče je objavilo Posebno poročilo št. 13/2011)
Carinski postopek 42 je mehanizem, ki ga uvoznik EU uporabi za oprostitev plačila DDV. Uporablja se, kadar se blago, uvoženo iz držav zunaj EU v neko državo članico, po uvozu prepelje v drugo državo članico. V teh primerih se DDV plača v slednji, tj. namembni državi članici. Obstaja tveganje, da uvoženo blago lahko ostane v državi članici uvoza, ne da bi bil plačan DDV. Prav tako se uvoženo blago lahko porabi v namembni državi članici, ne da bi tam izterjali DDV.
Evropsko računsko sodišče je s to revizijo smotrnosti poslovanja ocenilo, ali za boj proti utaji DDV pri carinskem postopku 42 obstaja trden ureditveni okvir. Zasnovan je bil kontrolni model, da bi preverili, ali se ta oprostitev plačila DDV dobro upravlja v sedmih revidiranih državah članicah uvoza (Belgija, Danska, Španija, Francija, Avstrija, Slovenija in Švedska). Sodišče je tudi zahtevalo od 21 namembnih držav članic v vzorcu, v katere je bilo blago prepeljano, naj preverijo, ali je bil DDV dejansko obračunan.
Sodišče je ugotovilo, da je uporaba carinskega postopka 42 privedla do velikih izgub za državne proračune. Znesek izgub, ekstrapoliran na podlagi rezultatov preizkušanja vzorca, je leta 2009 znašal približno 2 200 milijonov EUR, kar je 29 % DDV, ki bi se teoretično odmeril na davčno osnovo vsega uvoza, ki je bil leta 2009 opravljen po carinskem postopku 42 v sedmih izbranih državah članicah. V letu 2009 je 1 800 milijonov EUR teh izgub nastalo v sedmih revidiranih državah članicah uvoza, 400 milijonov EUR pa v 21 državah članicah, v katere je bilo namenjeno uvoženo blago iz vzorca .
Sodišče je ugotovilo, da je Komisija predlagala nekatere izboljšave ureditvenega okvira EU. Kljub temu so potrebna dodatna prizadevanja. Ureditveni okvir ne zagotavlja, da bi carinski organi to oprostitev plačila DDV upravljali enotno. Prav tako ne zagotavlja, da bi bile informacije o teh transakcijah vedno na voljo davčnim organom v namembni državi članici. Vse te pomanjkljivosti lahko izkoristijo goljufi.
Prav tako je Sodišče ugotovilo, da je bila kontrola v državah članicah pomanjkljiva. Države članice ne zagotavljajo izpolnjevanja pogojev za oprostitev plačila DDV. Davčnim organom niso na voljo bistvene informacije, na podlagi katerih bi bilo zagotovljeno, da je DDV na koncu plačan. Poleg tega davčni organi ne izkoristijo možnosti, ki jim jih ponujajo razpoložljive informacije, da bi ugotovili in preprečili utaje DDV. Prav tako ni bil sprejet noben dogovor o uvedbi solidarne odgovornosti za nesporočanje informacij o teh transakcijah znotraj Skupnosti.
Sodišče priporoča, naj Komisija sprejme naslednje ukrepe:
- spremeni naj izvedbene določbe carinskega zakonika, da se doseže enotno sporočanje popolnih podatkov o DDV za vsak načrtovani prevoz;
- če uvozniki ne predložijo poročila o DDV, bi morali biti solidarno odgovorni za izgube DDV v namembni državi članici;
- elektronski sistem carinjenja držav članic bi moral samodejno preverjati podatke o DDV;
- pripravi naj skupen profil tveganja EU za ta uvoz;
- treba bi bilo spremeniti zakonodajo, da bi izboljšali izmenjavo informacij, potrebnih za pravilno obračunavanje DDV v namembni državi članici.
Zaključiti je mogoče, da kontrola carinskega postopka 42 ne preprečuje in ugotavlja utaje DDV.
Vir: Spletne strani Evropskega računskega sodišča