Vsaka družba ima zalogo omejenih virov – dela, tehničnega znanja, tovarn in orodja, zemlje, energije. Ko se odloča, kaj in kako naj proizvaja, gospodarstvo pravzaprav določa, kako razporediti (alocirati) te vire med tisoče različnih mogočih proizvodov in storitev.
Ko se zave dejstva, da so dobrine v primerjavi z željami redke, se mora gospodarstvo odločiti, kako naj gospodari z omejenimi viri. Izbrati mora med različnimi potencialnimi kombinacijami dobrin (kaj), izbrati različne tehnike proizvodnje (kako) in se na koncu odločiti, kdo bo te dobrine potročil (za koga).
Da bi odgovorila na ta tri vprašanja, mora vsaka družba izbrati inpute in outpute v gospodarstvu. Inputi so proizvodi ali storitve, ki jih uporabljamo v proizvodnji dobrin in storitev. Gospodarstvo uporablja svojo obstoječo tehnologijo, da kombinira inpute v proizvodnji outputov. Outputi so različne uporabne dobrine ali storitve, ki so rezultat proizvodnega procesa in jih ali potrošimo ali pa namenimo nadaljnji proizvodnji.
Inputom pravimo tudi proizvodni dejavniki, ki jih jemogoče razvrstiti v tri širše kategorije;
- Zemlja (naravni viri) – zemlja za kmetovanje ali stavbno zemljišče za hiše, tovarne, ceste, energetski viri, ki poganjajo avtomobile in grejejo domove, neenergetski naravni viri, kot so rudnine, prav tako tudi čist zrak in pitna voda,
- Delo – sestavlja čas, ki smo ga porabili za proizvodnjo. Je takoj prepoznaven in najpomembnejši input v razvitem industrijskem gospodarstvu,
- Kapital – ali trajne dobrine v gospodarstvu, ki smo jih proizvedli z namenom, da z njimi proizvedemo druge dobrine (stroji, ceste, računalniki, tovarne…). Kopičenje ali akumuliranje specializiranih dobrin je nepogrešljivo za ekonomski razvoj.
Prirejeno po: Ekonomija, Samuelson in Nordhaus (GV založba 2002)