Pojasnilo o obdavčitvi dohodkov iz dejavnosti odvetništva

Logo-DURS-racunovodstvo-VitagoRazmerje med odvetnikom in stranko se opredeljuje kot mandatno razmerje, delo je dokončano, ko odvetnik v celoti izpolni mandat. Za dokončanje dela je potrebno izvršiti več samostojnih dejanj (pravnih opravil, odvetniških storitev), katerih vrednost je opredeljena v odvetniški tarifi.

Ob upoštevanju specifičnosti odvetniških storitev je glede na podrobna določila ZOdvT oziroma Odvetniške tarife vrednost opravljenih storitev določljiva. Po tarifi se določa vrednost posamezne storitve pravne pomoči in ne skupek opravil, ki jih vsebuje pooblastilo.

Predpisi o odvetništvu (ZOdv, ZOdvT in Odvetniška tarifa) urejajo način vrednotenja in obračunavanja odvetniških storitev, medtem ko so za obdavčenje teh storitev merodajni predpisi o obdavčenju.

Za obdavčenje so najpomembnejši sledeči predpisi: Zakon o gospodarskih družbah – ZGD-1 (Uradni list RS, št. 42/2006), Slovenski računovodski standardi – SRS (2006) (Uradni list RS, št. 118/2005, 10/06, 58/06, 112/06. 3/07, 12/08, 119/08, 1/10, 90/10), Zakon o dohodnini – ZDoh-2 (Uradni list RS, št. 13/11 – UPB7), Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb – ZDDPO-2 (Uradni list RS, št. 117/2006, 56/08/, 76/08, 5/09, 96/09, 43/10), Zakon o davčnem postopku – ZDavP-2 (Uradni list RS, št. 13/11 – UPB4), Zakon o davku na dodano vrednost – ZDDV-1 (Uradni list RS, št. 117/2006,…).

Bilančno in računovodsko pravo, ki je urejeno v ZGD-1 in Slovenskih računovodskih standardih, praviloma velja za vse gospodarske subjekte, tudi za tiste, ki opravljajo dejavnost odvetništva. Letno poročilo in vsi izkazi morajo biti sestavljeni jasno in pregledno, izkazovati morajo resničen in pošten prikaz premoženja in obveznosti, družbe, njenega finančnega položaja ter poslovnega izida. Za vrednotenje postavk v računovodskih izkazih ZGD-1 določa splošna pravila, podrobnosti so urejene v Slovenskih računovodskih standardih.

V uvodu SRS je kot temeljna računovodska predpostavka navedeno upoštevanje poslovnega dogodka. Po računovodenju, ki je zasnovano na temeljnih poslovnih dogodkih, se poslovni dogodki pripoznajo, ko se pojavijo. Odhodki se pripoznajo na podlagi neposredne povezave nastanka stroškov ali odhodkov in pridobitve prihodkov.

Računovodstvo, kot je opredeljeno v izhodiščnih računovodskih načelih, obravnava spremembe gospodarskih kategorij skladno z nastankom poslovnih dogodkov, ugotavljanje vrednostno izraženega poslovnega izida zahteva, da so pri vsakem vzporejanju prihodkov in odhodkov prihodki obremenjeni samo z ustreznimi odhodki.

1.

, ki so za opravljanje odvetniške dejavnosti vpisani v Poslovni register Slovenije, so zavezanci za davek od dohodkov iz dejavnosti. Davčna osnova od dohodka iz dejavnosti se lahko ugotavlja na dva načina, in sicer:

  • na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali
  • na podlagi normiranih odhodkov.

a) Ugotavljanje davčne osnove od dohodka iz dejavnosti na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov

Pri zavezancih, ki ugotavljajo davčno osnovo na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov je davčna osnova dobiček, ki se ugotovi kot razlika med prihodki in odhodki, doseženimi v zvezi z opravljanjem dejavnosti. Za ugotavljanje davčne osnove (dobička) se priznavajo prihodki in odhodki, ugotovljeni na podlagi uporabe predpisov o obdavčitvi dohodkov pravnih oseb, tj. Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb – ZDDPO-2, razen če ni z ZDoh-2 drugače določeno.

V skladu z ZDDPO-2 se za ugotavljanje dobička upoštevajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v skladu s predpisi oziroma računovodskimi standardi. Računovodski vidik merjenja in pripoznavanja prihodkov in odhodkov je pojasnjen v nadaljevanju pod točko

b) Ugotavljanje davčne osnove od dohodka iz dejavnosti na podlagi normiranih odhodkov

Pri zavezancih, ki ugotavljajo davčno osnovo na podlagi normiranih odhodkov, se od doseženih prihodkov upoštevajo 25% normirani odhodki. V skladu z drugimi odstavkom 49. člena ZDoh-2 se prihodki upoštevajo ob njihovem plačilu, tj. na podlagi plačane realizacije. Zavezanci lahko ugotavljajo davčno osnovo na podlagi normiranih odhodkov, če njihovi prihodki iz dejavnosti v zadnjih zaporednih 12 mesecih, z vključno mesecem oktobrom tekočega leta, ne presegajo 42.000 eurov in če ne zaposlujejo delavcev.

2. Davek od dohodkov pravnih oseb

Zavezanci za davek od dohodkov pravnih oseb so tiste odvetniške družbe, ki so pravne osebe. V skladu z 12. členom ZDDPO-2 se pri ugotavljanju davčne osnove (dobička) priznajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida in prikazuje prihodke, odhodke in poslovni izid, na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi računovodskimi standardi, če ta zakon ne določa drugače. V skladu splošnim davčnim pravilom se po določbah 29. člena ZDDPO-2 za ugotavljanje dobička priznajo samo tisti odhodki, ki so potrebni za pridobitev obdavčljivih prihodkov.

Prihodki od storitev, ki so obdavčljivi po določbah ZDoh-2 in ZDDPO-2, se v skladu s SRS 18.15 merijo po prodajnih cenah dokončanih storitev ali po prodajnih cenah nedokončanih storitev glede na stopnjo njihove dokončanosti, navedenih v računih ali drugih listinah.

Na podlagi prodajnih cen dokončanih storitev se določa velikost prihodkov od storitev, ki se opravijo z enkratnim dejanjem, ali od storitev, ki se ne opravijo z enkratnim dejanjem in se štejejo za dokončane, če so opravljena vsa pomembnejša dejanja, potrebna za njihovo dokončanje.

Na podlagi prodajnih cen nedokončanih storitev se določa velikost prihodkov od opravljenih storitev, ki so vezane na izvedbo več samostojnih dejanj, tako da se lahko prihodki pripoznavajo sorazmerno z njihovim dokončevanjem. Po tej metodi se prihodki pripoznajo v obračunskem obdobju, v katerem so storitve opravljene. Če so odvetniške storitve povezane z izvršitvijo več samostojnih dejanj – pravnih opravil in se vsako dejanje lahko ovrednoteni na podlagi zakona, ki ureja vrednotenje, obračunavanje in plačila odvetniških nagrad in izdatkov, se prihodki pripoznavajo sorazmerno s stopnjo dokončanosti posla na podlagi prodajnih cen nedokončanih storitev. V tem primeru se prihodki pripoznajo, ko je vsako posamezno samostojno dejanje – pravno opravilo v okviru odvetniške storitve, opravljeno.

Ne glede na to, ali se prihodki merijo po prodajnih cenah dokončanih storitev, ali po prodajnih cenah nedokončanih storitev, se prihodki pripoznajo, če ni nikakršnih pomembnih dvomov glede tega, ali bo storitev opravljena in plačana, ter ni nikakršne pomembne negotovosti glede stroškov, ki so ali bodo nastali pri opravljanju storitev. V skladu s SRS 18.11 se prihodki od storitev izkazujejo:

  • če je znesek prihodkov mogoče zanesljivo oceniti. Prihodke je mogoče zanesljivo oceniti, če so stranke v poslu sporazumejo o pravicah vsake stranke v zvezi s storitvijo, ki naj bi jo stranke opravile oziroma prejele, izmenjanih nadomestilih in načinu ter pogojih poravnave;
  • če je verjetno, da bodo v podjetje pritekale gospodarske koristi, povezane s poslom. Verjetnost pritekanja gospodarskih koristi je povezana z verjetnostjo, da bodo storitve tudi plačane;
  • če je mogoče zanesljivo izmeriti stroške, ki so nastali ali bodo nastali v zvezi s poslom. Pomembnih negotovosti v zvezi s stroški ni, če so le-ti v skladu s temeljnimi kakovostnimi značilnostmi računovodenja evidentirani v poslovnih knjigah zavezanca.

Če pogoji za pripoznavanje prihodkov od storitev niso izpolnjeni, se prihodki pripoznajo le do obsega pripoznanih odhodkov, saj je kljub temu, če izida posla ni mogoče zanesljivo oceniti verjetno, da bo podjetje pokrilo stroške posla. Če pogoji za pripoznavanje prihodkov od storitev niso izpolnjeni in ni verjetno, da bodo nastali stroški pokriti, se prihodki ne pripoznajo.

Iz navedenega sledi, da je za upravičenost do izkazovanja prihodkov pomembno izpolnjevanje pogojev iz SRS 18.11. Na pripoznavanje prihodkov tako ne vplivajo dejavniki, kot so na primer obstoj pisnih oziroma formalnih evidenc o sklenjenih poslih, datum izdaje računov, datum prejema plačila ali datum zapadlosti v plačilo.

3. Davek na dodano vrednost

Po določbah Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-1 (Uradni list RS, št. 13/11 – UPB3 in 18/11) je »davčni zavezanec« vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Izjema je »mali« davčni zavezanec, ki je na podlagi prvega odstavka 94. člena ZDDV-1 oproščen obračunavanja DDV, če v obdobju zadnjih 12 mesecev ni presegel oziroma ni verjetno, da bo presegel znesek 25.000 eurov obdavčljivega prometa. Davčni zavezanec, ki uveljavlja oprostitev obračunavanja DDV v skladu s tem členom, nima pravice do odbitka DDV v skladu s 63. členom ZDDV-1, niti ga ne sme izkazovati na izdanih računih.

Predmet obdavčitve z DDV so dobave blaga in storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije za plačilo.

V 32. členu ZDDV-1 je opredeljeno kaj je obdavčljiv dogodek in kdaj nastane obveznost obračuna DDV, in sicer pomeni »obdavčljivi dogodek« dogodek, s katerim so izpolnjeni pravni pogoji, potrebni za nastanek obveznosti obračuna DDV, obveznost obračuna DDV pa nastane, ko ima davčni organ po zakonu pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati, četudi je plačilo lahko odloženo.

Trenutek nastanka obveznosti za obračun DDV ureja ZDDV-1 v 33. členu. Na podlagi prvega odstavka tega člena nastane obveznost obračuna DDV, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene. Ostale določbe tega člena pa določajo izjeme od tega pravila. Tako obveznost obračuna DDV nastane tudi pri prejemu predplačila. Če je plačilo izvršeno, preden je blago dobavljeno ali preden so storitve opravljene, nastane obveznost obračuna DDV na dan prejema plačila in od prejetega zneska plačila. Za primere, ko račun ni izdan, blago pa je bilo dobavljeno oziroma storitev opravljena, ZDDV-1 določa, da se DDV obračuna najpozneje zadnji dan davčnega obdobja, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek.

Odvetnik mora tako obračunati DDV, ko je storitev opravljena. Če je odvetnik opravil storitev in ni izdal računa, mora obračunati DDV zadnji dan davčnega obdobja, v katerem je opravil storitev. Če je odvetnik prejel plačilo preden je storitev opravljena, mora od prejetega predplačila obračunati DDV na dan prejema predplačila. Obveznost obračuna DDV se nanaša na vsak znesek, ki ga prejme pred opravljeno storitvijo ali izdajo računa.

Obveznost izdajanja računov ureja ZDDV-1 v 81. členu. Ta določa, da mora vsak davčni zavezanec zagotoviti, da je za dobave blaga ali storitev, ki jih je opravil, izdan račun. Davčni zavezanec mora izdati račun tudi za vsako predplačilo, ki ga prejme, preden je opravljena dobava blaga ali storitev.

Vir: Pojasnilo DURS, št. ni številke, 12.07.2011

Sorodni članki: