Najprej se mora vsak davčni zavezanec zavedati, da je lahko v določenih primerih odgovoren za plačilo utajenega DDV in da je sklepanje večjih poslov z “neznanimi” dobavitelji, s finančnega stališča lahko enako nevarno, kot sklepanje večjih poslov s kupci za katere nima podatka o njihovi likvidnosti oziroma sposobnosti plačevanja dolgov ob zapadlosti.
Natančnega odgovora na vprašanje, katere vse preveritve je potrebno narediti v vsakem posameznem primeru, da bi se davčni zavezanec prepričal, da posamezna transakcija ni del goljufije DDV ni mogoče podati. Tudi če bi npr. takšno listo določenih preveritev predpisali, bi se goljufi temu takoj prilagodili in s tem takšna lista ne bi dosegla svojega namena.
V tem smislu je torej za davčne zavezance pomembno, da sprejmejo vse ukrepe v okviru kontrolnih in nadzornih funkcij v podjetju tako, da je jasno opredeljena odgovornost posameznikov v podjetju pri sklepanju poslov in izvajanju navedenih preveritev ter seznanitev le teh s problematiko davčnih utaj na njihovem področju delovanja.
Zavedamo se, da vseh prej navedenih podatkov davčni zavezanec o goljufivem podjetju ne more pridobiti, predvsem podatkov ali zavezanec plačuje davke in predlaga davčne obračune. Vendar pa je danes vsekakor mogoče večino preveritev, ki se nanašajo na poslovanje določene družbe, izvesti preko različnih komercialnih baz podatkov, ki vsebujejo tovrstne podatke. Vsekakor morajo davčni zavezanci izvesti vse preveritve in poizvedbe, ki jih je od njih mogoče zahtevati oziroma bi jih razumen davčni zavezanec izvedel, da bi zagotovil, da njegove transakcije niso del goljufije DDV.
Primeroma naj navedemo nekaj osnovnih preveritev, ki bi jih morali izvesti obstoječi davčni zavezanci v vsakem primer, preden začnejo poslovati z neznanim (novim) dobaviteljem:
- pridobitev kopije ustanovitve družbe iz sodnega registra;
- pridobitev kopije odločbe o identifikacijski številki za DDV (razvidno, kdaj je podjetje pridobilo identifikacijo za namene DDV);
- preveritev veljavnosti identifikacijske številke za DDV;
- pridobitev razpoložljivih informacij iz komercialnih baz podatkov o dosedanjem poslovanju podjetja;
- pridobitev informacij o dosedanjih referencah podjetja (npr. prospekt podjetja);
- pridobitev informacije od neodvisnih tretjih oseb o boniteti podjetja;
- preveriti obstoječe podatke o podjetju na internetu in ostalih medijih;
- vztrajati na osebnem kontaktu z odgovorno osebe z bodočim dobaviteljem in izvesti, če je le mogoče, začetni obisk poslovnih prostorov oziroma sedeža dejavnosti;
- preveriti obstoj stacionarne telefonske številke;
- …
Predlagamo, da se vse tovrstne poizvedbe oziroma komunikacije s podjetji, ki na trgu niso poznana oziroma so na novo ustanovljena, dokumentirajo, kajti v postopkih davčnega inšpekcijskega nadzora, ki potekajo praviloma za nazaj (do treh in več let), zavezanci potem lažje dokazujejo, da so določene preveritve izvedli, kako in s kom so komunicirali in da so na podlagi pridobljenih informacij ravnali razumno in v dobri veri.
Prav tako morajo davčni zavezanci posvetiti več pozornosti dokumentaciji, poleg računa, ki spremlja manipulacijo blaga in ima veliko dokazno vrednost v smislu legitimnosti in integritete transakcije. Naj primeroma naštejemo tovrstne dokumente:
- naročilnice,
- predračuni,
- dobavnice,
- oddajnice,
- prevzemnice,
- tehtalni listi,
- CMR,
- …
Iz izkušenj v davčnem inšpekcijskem nadzoru namreč opažamo, da je v primeru goljufij oziroma fiktivnih računov največja težava priskrbeti vse navedene spremljajoče dokumente, ki jih morajo zavezanci predložiti na zahtevo davčnega organa, pri čemer se, čeprav v svojo škodo, sklicujejo, da določene dokumentacije po zakonu niso dolžni voditi. Tipični tovrstni primer, ki se dogaja v praksi (predvsem gradbeništvo) je npr. imenski seznam delavcev, ki so izvedli določena gradbena dela. Zakonodaja ga sicer ne zahteva, vendar pa bi predložitev takšnega seznama davčnemu organu omogočila vodenje postopka v smislu obdavčitve izvajalcev del in tudi ustrezno izvajanje zakonodaje o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno.
Naj še enkrat opozorimo, da so davčni zavezanci po zakonu, ki ureja davčni postopek (138. člen ZDavP-2) dolžni sodelovati pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki je pomembno za obdavčenje. Zlasti je zavezanec dolžan dajati podatke, predložiti poslovne knjige in evidence, poslovno dokumentacijo in druge dokumente na kraju opravljanja davčnega inšpekcijskega nadzora in dajati pojasnila, ki so potrebna za njihovo razumevanje.
Vir: DURS