Pojem “vedeti oziroma bi moral vedeti” je mogoče uporabiti v primerih, ko davčni zavezanec pri sklepanju poslov:
- namenoma prezre določene okoliščine oz. posluje z enim “zaprtim”očesom ali
- namenoma oziroma nepremišljeno ne izvede poizvedb oziroma preveritev, ki bi jih poštena in razumna oseba naredila;
oziroma pri sklepanju poslov:
- obstaja vedenje o okoliščinah posla, ki pošteni in razumni osebi kažejo na to, da gre pri določenem poslu za goljufijo oziroma davčno utajo ali
- obstaja vedenje o okoliščinah posla, ki bi pri pošteni in razumni osebi sprožila poizvedbe oziroma preveritve.
Davčna uprava bo torej v postopkih pri davčnih zavezancih, pri katerih je bil uveljavljen vstopni DDV na podlagi goljufije na podlagi prej navedene sodbe sodišča ES zavrnila pravico do odbitka vstopnega DDV, ob pogoju, če bodo pri davčnem zavezancu ugotovljeni sledeči dokazi oziroma okoliščine:
- da je davčni zavezanec vedel, da je določena transakcija povezana z goljufijo,
ali
- da je davčni zavezanec namenoma prezrl dejstva, ki dokazujejo, da so transakcije povezane z utajo,
ali
- da pri transakciji obstojajo okoliščine oziroma povezane okoliščine, ki bi razumnemu davčnemu zavezancu govorile, da so določene transakcije povezane z goljufijo,
in
- da davčni zavezanec v tem primeru ni izvedel nobenih poizvedb oziroma
- da so bile poizvedbe sicer izvedene, vendar se je davčni zavezanec zadovoljil z odgovori, ki ne bi zadovoljili razumnega davčnega zavezanca.
Uspeh postopka je vsekakor odvisen od zbranih dejstev in dokazov v postopku. O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, odloči uradna oseba, pooblaščena za odločanje v upravni stvari, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku).
Vir: DURS