Obdavčitev plačila za delo prokurista – dohodnina

sodisce RSOdločba: sodba U 1146/2005
Oddelek: Javne finance
Datum seje senata: 06.02.2007
Področje:    davki
Institut:
– obdavčitev plačila za
Zveza: ZDoh člen 15, 15.

JEDRO:

Podatki upravnih spisov ne izkazujejo, da bi bila prokura s sklepom z dne 27. 11. 2000 podeljena prokuristu kot samostojnemu podjetniku. Tudi iz sodnega registra izhaja le vpis A.A. kot fizične osebe. Čim pa je tako, je tudi po oceni sodišča presoja, da je A.A. opravljal funkcijo prokurista v vlogi fizične osebe in ne v vlogi registriranega gospodarskega subjekta, pravilna in na zakonu utemeljena. Pogodba o prokuri je bila sklenjena dne 29. 11. 2000 in je sledila sklepu o podelitvi prokure. Glede na navedeno in glede na določbe ZGD o podelitvi prokure in vpisu prokure v sodni register, po presoji sodišča vse posledice podeljene prokure in iz tega sledečih opravil ter posledično tudi plačilo za opravljeno delo, izhajajo iz sklepa o podelitvi prokure in iz vpisa, kot je izveden v sodnem registru.

IZREK:
Tožba se zavrne. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Posebnega davčnega urada št. … z dne 11. 11. 2002 in prvostopno odločbo, skladno z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št.109/2004) v točkah od I/1 do vključno I/8 izreka spremenila tako, da tečejo zamudne obresti od izvršljivosti odločbe dalje do plačila. V preostalem pa je pritožbo zavrnila. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil pri tožniku opravljen inšpekcijski pregled davkov in prispevkov od osebnih prejemkov – določenih podatkov. O ugotovitvah je bil dne 23. 9. 2002 izdan zapisnik št. … in dne 30. 10. 2002 še dopolnilni zapisnik, dne 11. 11 2002 pa je bila izdana prvostopna odločba, s katero je bilo tožniku naloženo plačilo: 1. premalo plačanega davka od osebnih prejemkov za leto 2001 v znesku 2.214.000,00 SIT in predpisanih zamudnih obresti, obračunanih od prvega dne zamude do vključno 16. 9. 2002 v znesku 807.579,98 SIT ter nadaljnjih zamudnih obresti od 17. 9. 2002 do dneva plačila; 2. premalo plačanega posebnega davka na določene prejemke za leto 2001 v znesku 2.460.000,00 SIT in predpisanih zamudnih obresti, obračunanih od prvega dne zamude do vključno 16. 9. 2002 v znesku 897.311,08 SIT ter nadaljnjih zamudnih obresti od 17. 9. 2002 do dneva plačila; 3. premalo plačanega prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za leto 2001 v znesku 590.400,00 SIT in predpisanih zamudnih obresti, obračunanih od prvega dne zamude do vključno 16. 9. 2002 v znesku 215.354,66 SIT ter nadaljnjih zamudnih obresti od 17. 9. 2002 do dneva plačila; 4. premalo plačanega pavšalnega prispevka za zdravstveno zavarovanje za leto 2001 v znesku 5.520,00 SIT in predpisanih zamudnih obresti, obračunanih od prvega dne zamude do vključno 16. 9. 2002 v znesku 2.013,48 SIT ter nadaljnjih zamudnih obresti od 17. 9. 2002 do dneva plačila; 5. premalo plačanega davka od osebnih prejemkov za leto 2002 v znesku 1.778,951,00 SIT in predpisanih zamudnih obresti, obračunanih od prvega dne zamude do vključno 16. 9. 2002 v znesku 185.742,11 SIT ter nadaljnjih zamudnih obresti od 17. 9. 2002 do dneva plačila; 6. premalo plačanega posebnega davka na določene prejemke za leto 2002 v znesku 1.976.612,00 SIT in predpisanih zamudnih obresti, obračunanih od prvega dne zamude do vključno 16. 9. 2002 v znesku 206.380,13 SIT ter nadaljnjih zamudnih obresti od 17. 9. 2002 do dneva plačila; 7. premalo plačanega prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za leto 2002 v znesku 474.387,00 SIT in predpisanih zamudnih obresti, obračunanih od prvega dne zamude do vključno 16. 9. 2002 v znesku 49.531,23 SIT ter nadaljnjih zamudnih obresti od 17. 9. 2002 do dneva plačila; 8. premalo plačanega pavšalnega prispevka za zdravstveno zavarovanje za leto 2002 v znesku 4.734,00 SIT in predpisanih zamudnih obresti, obračunanih od prvega dne zamude do vključno 16. 9. 2002 v znesku 494,28 SIT ter nadaljnjih zamudnih obresti od 17. 9. 2002 do dneva plačila. V II. točki izreka prvostopne odločbe je bilo odločeno, da mora tožnik izvršiti odločbo ter odpraviti ugotovljene nepravilnosti in nezakonitosti v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe, sicer bo odločba prisilno izvršena. Kot izhaja i z obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožnik dne 29. 11. 2000 sklenil z A.A. pogodbo o prokuri, s katero je bila A.A. podeljena prokura za obdobje 9 mesecev od 1. 12. 2000 dalje. Z aneksi št. 1, 2, 3 in 4 je bilo trajanje Pogodbe o prokuri podaljšano vse do 31. 12. 2002. Na vseh omenjenih dokumentih je navedeno, da je pogodba o prokuri sklenjena s fizično osebo A.A. Šele na aneksu št. 5 z dne 24. 9. 2002 je navedeno, da A.A., ki je , opravlja dejavnost kot samostojni podjetnik z nazivom “Consulting, A.A., A.”. Tožeča stranka je navedeno pogodbo obravnavala v smislu delovršne pogodbe, sklenjene s samostojnim podjetnikom in za to v zvezi z njo tudi ni obračunala in odvedla nobenih davkov. Po presoji prvostopnega organa in tožene stranke pa ne gre za delovršno pogodbo, ki jo je sklenila oseba gospodarskega prava – samostojni podjetnik, temveč za pogodbo o delu, sklenjeno s fizično osebo kot subjektom civilnega negospodarskega prava. Davčna organa pri tem izhajata iz določb o prokuri iz 33. – 38. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 84/98, 6/99, 54/99, 36/00, 45/01, 59/01 in 50/02, v nadaljevanju: ZGD), iz katerih izhaja, da je lahko le fizična oseba. Da je bil A.A. v razmerju s tožečo stranko kot subjekt negospodarskega prava in ne kot subjekt gospodarskega prava je razvidno iz dejstva, da v pogodbi in aneksih 1, 2, 3 in 4 kot sklenitelj ni navedena firma samostojnega podjetnika. Iz določb 72. in 73. člena ZGD v zvezi z 12. do 23. členom ZGD izhaja, da mora samostojni podjetnik pri svojem poslovanju uporabljati svojo firmo, saj je firma znak individualizacije subjekta, označba “s.p.” pa je tudi bistvena in nepogrešljiva sestavina firme. Ker pa firma ni bila uporabljena, v razmerju do tožnika ni bil A.A. kot samostojni podjetnik, torej kot subjekt gospodarskega prava, temveč zgolj kot fizična oseba. Iz dejstva, da firma samostojnega podjetnika v pogodbi ni navedena, je razvidna volja obeh pogodbenih partnerjev, da v razmerju nastopa A.A. v vlogi subjekta negospodarskega prava. Če bi bila volja strank res taka, da je sklenitelj pogodbe “s.p.”, bi ga (oz. firmo) kot sklenitelja tudi zapisali v pogodbi, česar pa nista storili. Tudi 1. odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, v nadaljevanju: OZ), oziroma 1. odstavek 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89, 57/89 in Uradni list RS, št. 88/99, v nadaljevanju: ZOR), določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, zato je jasno, da je sklenitelj pogodbe A.A. – fizična oseba negospodarskega prava, kot je navedeno v pogodbi. Ker A.A. ni v položaju samostojnega podjetnika, tudi ne gre za dohodke iz dejavnosti samostojnega podjetnika temveč gre za iz tega razmerja izhajajoče prejemke fizične osebe, ki je prejela prejemke kot subjekt negospodarskega prava. Pri pogodbenem delu ni namen sklenitve pogodbe rezultat dela, temveč določeno delovanje. Iz 4. člena Pogodbe o prokuri je razvidna narava del, ki jih mora opraviti , ta pa kaže, da je A.A. v razmerju odvisnosti do tožnika in da je namen strank kontinuirano delovanje A.A. Status gospodarskih družb ter pravni položaj samostojnega podjetnika ureja ZGD. V skladu s 7. odstavkom 1. člena ZGD je samostojni podjetnik posameznik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost. Pridobitna dejavnost pa je v skladu z ZGD vsaka dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička. Bistveno je, da podjetnik samostojno ter načrtno in stalno opravlja gospodarsko dejavnost z namenom ustvarjanja dobička. Za podjetnika ne zadošča, da samo sodeluje pri opravljanju dejavnosti, saj mora po določbi 7. odstavka 1. člena ZGD pridobitno dejavnost opravljati kot svojo izključno dejavnost. Zaradi navedenega se kot ne more pojavljati samostojni podjetnik, ampak le fizična oseba. Iz določb ZGD o prokuri (členi od 33 do 38, po katerih prokuro lahko opredelimo kot splošno pooblastilo, katerega obseg določa zakon, podelitev in prenehanje prokure mora biti prijavljena za vpis v register, prokuristov podpis pa je treba shraniti pri sodišču) izhaja, da se kot lahko pojavlja samo fizična oseba.
Tožena stranka se ne strinja z navedbo tožnika, da samostojni podjetnik lahko v pravnem prometu nastopa le kot podjetnik in ne kot fizična oseba, ter da navedba firme sploh ni pomembna. Skladno z določili ZGD se kot prokurist lahko pojavlja samo fizična oseba. V tem primeru pa je tudi iz Pogodbe o prokuri izhaja, da jo je tožnik sklenil z A.A. kot fizično osebo in ne z A.A. s.p. Prokura je bila podeljena fizični osebi A.A. Tudi pritožbene navedbe glede obračunavanja in plačevanja davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) na to zadevo ne vplivajo. Zakon o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, 89/98, 17/00, 19/00, 27/00, 66/00 in 67/02, v nadaljevanju: ZDDV) ureja sistem plačevanja DDV na območju Republike Slovenije (1. člen). V konkretni zadevi pa DDV ni bil predmet inšpekcijskega pregleda. Davčni zavezanci za DDV so opredeljeni v 13. členu ZDDV, in sicer so to osebe, ki kjerkoli neodvisno (samostojno) opravljajo katerokoli dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Vendar ZDDV v 45. členu v 1. odstavku iz sistema DDV izključuje osebe, ki niso davčni zavezanci, to so osebe, katerih vrednost opravljenega prometa blaga oz. storitev v obdobju zadnjih 12 mesecev ne preseže oziroma ni verjetno, da bo presegla 5 milijonov SIT. Fizične osebe, ki niso registrirane za opravljanje gospodarske dejavnosti, je potrebno obravnavati ločeno od fizičnih oseb, ki opravljajo dejavnost kot s.p., in tako se tudi zanje uporabljajo določbe 45. člena ZDDV.
Zavrne pritožbene navedbe, da tožnik A.A. ni smel skleniti pogodbe o delu, ker bi bila v nasprotju z Zakonom o delovnih razmerjih. Pogoje, pod katerimi je potrebno skleniti delovno razmerje ali pogodbo o delu, je urejal Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 do 97/01, v nadaljevanju: ZDR) in bi v primeru, da niso izpolnjeni pogoji iz navedenega zakona, šlo za sklenitev pogodbe o delu v nasprotju z delovnopravno zakonodajo. Glede obdavčitve dohodkov fizičnih oseb, ki jo ureja Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 1/95, 2/95, 7/95, 14/96, 44/96, 68/96, 82/97, 87/97 in 36/99, v nadaljevanju: ZDoh), pa je za namene izvajanja tega zakona ključni kriterij glede odločitve za obdavčitev posameznega dohodka fizične osebe status fizične osebe, na podlagi katerega pridobiva določene osebne prejemke. ZOR v 600. členu določa, da se s pogodbo o delu (podjemu) prevzemnik posla (podjemnik, izvajalec) zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo in podobno, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal. Glede na opredelitev Pogodbe o prokuri kot pogodbe o delu po 600. členu ZOR to pomeni, da so prejemki podvrženi plačilu davkov od osebnih prejemkov po 3. alinei 1. odstavka 15. člena ZDoh. Zavrne tudi pritožbeni ugovor o nepristojnosti Posebnega davčnega urada za odločanje v tem davčnem postopku. Iz sklepa Davčnega urada B št. … z dne 19. 8. 2002, ki ga navaja tožnik, ne izhaja, da bi bil Posebni davčni urad krajevno ali stvarno nepristojen, saj je v njem na 2. strani zgolj navedeno: “Ker je za ugotovitev dejanskega stanja potrebna rešitev predhodnega vprašanja, je potrebno postopek prekiniti. Zaradi stvarne nepristojnosti pa Davčni urad B. sam ne more rešiti predhodnega vprašanja. Za preveritev teh podatkov pri družbi A.A.A. d.d., C., je v smislu določil 2. odstavka 10. člena Zakona o davčni službi pristojen Posebni davčni urad”. V zvezi s pritožbeno navedbo, da izpodbijana odločba ni bila izdana v predpisanem roku pojasni, da nobeden od rokov, ki določajo čas, v katerem mora organ izdati odločbo, ni določen kot prekluzivni rok. Ob upoštevanju vsega navedenega gre v tem primeru za pogodbeno delo, posledično pa so tudi prejemki, ki jih je prejel A.A., prejemki, doseženi na podlagi pogodbe o delu. Gre torej za prejemke na podlagi pogodbe o delu in ne na podlagi delovršne pogodbe. Ker je A.A. svoje obveznosti po pogodbi izpolnil ter plačilo za svoje delo prejemal na žiro račun, odprt pri Banki B., ti prejemki predstavljajo prejemke fizične osebe, dosežene na podlagi pogodbe o delu. Od tovrstnih prejemkov pa se plačujejo: davek od osebnih prejemkov po določilih 3. alinee 1. odstavka 15. člena ZDoh, posebni davek na določene prejemke po določbah Zakona o posebnem davku na določene prejemke (Uradni list RS, št. 72/93, 22/94, 45/95, 12/96 in 82/97, v nadaljevanju: ZPDDP), prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje skladno s 5. točko 1. odstavka 17. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92, 13/93, 9/96, 29/98, 77/98, 6/99,56/99, 99/01, 42/02 in 60/02, v nadaljevanju: ZZVZZ) in prispevek za zdravstveno zavarovanje skladno z 2. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 5/96, 18/96, 34/96, 87/97, 3/98, 7/98, 106/99, 81/00 in 97/01, v nadaljevanju: ZPSV) in še pavšalni prispevek za zavezance iz 17. člena ZZVZZ po določbi 3. točke Sklepa o pavšalnih prispevkih za obvezno zdravstveno zavarovanje (Uradni list RS, št. 77/96, 33/98, 83/98, 1/00, 122/00 in 94/01). Tožnik navedenih davkov in prispevkov pri izplačilih A.A. ni obračunaval in plačeval, zato je prvostopni organ, glede na določila 39. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96, 87/97, 35/98, 82/98, 91/98, 1/99, 108/99 in 97/01, v nadaljevanju: ZDavP) je pozval tožnika, da ugotovi predpisane osnove za davke in prispevke oz. obračuna neplačane davke in nato na podlagi pravilno izdelanih obračunov tožniku naložil plačilo davkov, kot izhajajo iz izreka prvostopne odločbe. Ker pa tožnik kot izplačevalec davkov in prispevkov ni obračunal in plačal v predpisanih rokih, je bilo tožniku naloženo tudi plačilo pripadajočih zamudnih obresti skladno z določili 119. člena ZDavP v zvezi z 223. členom ZDavP ter v zvezi s 1. odstavkom 15. člena in 17. členom ZPSV. Pojasni še, da je bil za odločanje v davčnem postopku na prvi stopnji pri tožniku pristojen Posebni davčni urad. Tožena stranka pa je delno ugodila pritožbi, in sicer glede teka zamudnih obresti v zvezi z odločbo o ugotovitvi neustavnosti ZDavP z načinom izvršitve (Uradni list RS, št. 109/2004 z dne 8. 10. 2004), v kateri je določeno, da je bil ZDavP v neskladju z ustavo in da zato v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04) začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. V 406. členu ZDavP-1 pa je določeno, da se zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona v teku oziroma glede katerih je bila ob uveljavitvi že vložena zahteva ali pravno sredstvo, končajo po določbah ZDavP.
Tožeča stranka je najprej vložila tožbo zaradi molka tožene stranke v zvezi z vloženo pritožbo po določbi 26. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) in nato še dopolnitev tožbe. Po izdaji izpodbijane odločbe tekom upravnega spora pa je sodišču sporočila, da vztraja pri vloženi tožbi in jo razširja na izdano drugostopno odločbo, ki jo v zavrnilnem delu izpodbija iz vseh razlogov po 25. členu ZUS. Tožnik se v tožbi v celoti sklicuje na pritožbene navedbe. Poudarja, da je bila v sklenjeni Pogodbi o prokuri pri navedbi računa za nakazilo plačila izrecno navedena firma samostojnega podjetnika A.A. s.p., kar ugotavlja tudi tožena stranka. To pomeni, da je bila obveznost tožeče stranke, da opravljene storitve plača samostojnemu podjetniku kot izvajalcu storitev. Prvostopni organ je bil seznanjen z dejstvom, in tudi ni sporno, da je vse račune iz pogodbenega razmerja na podlagi Pogodbe o prokuri izdal samostojni podjetnik “Consulting A.A. s.p., A.”. Samostojni podjetnik je pred pričetkom poslovanja poslal tožeči stranki izjavo, da je kot samostojni podjetnik zavezanec za DDV. Vsa plačila tožeče stranke na podlagi izdanih računov so bila izvedena na račun samostojnega podjetnika, zato ne more biti dvoma, da je sklenitev Pogodbe o prokuri s samostojnim podjetnikom prava in resnična volja pogodbenih strank. Pri tem ni odločilno, da je bil AA uvodoma v Pogodbi o prokuri označen samo z imenom in priimkom, o čemer se je sodna praksa že izrekala (v takih primerih gre za eno in isto fizično osebo – npr. sodna Vrhovnega sodišča II Ips 562/2000). Ne gre torej za dva ločena pravna subjekta – fizično osebo negospodarskega prava in/ali samostojnega podjetnika, kot to zmotno ugotavlja tožena stranka. Res je, da se na podlagi 1. odstavka 82. člena OZ določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, kot trdi tožena stranka. Ob navedenem in ob ugotovitvi, da v Pogodbi in aneksih pri sklenitelju A.A. ni bila navedena firma samostojnega podjetnika, pa je stališče tožene stranka (Pogodbo o prokuri je sklenil A.A. kot “subjekt negospodarskega prava”) v nasprotju z vsebino te pogodbe, ki izrecno navaja samostojnega podjetnika “Consulting A.A. s.p. A.”. Tožena stranka je prezrla tudi določbo 2. odstavka 82. člena OZ, ki določa, da se pri razlagi pogodbenih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, ampak je treba izhajati iz skupnega namena pogodbenikov. V zvezi s tem je tožena stranka, ob ugotovitvah, da je Pogodbo o prokuri sklenil kot pogodbenik v statusu “subjekta negospodarskega prava”, prezrla, da je: – ugotovitev v nasprotju z računi, ki jih je samostojni podjetnik “Consulting A.A. s.p. A.” izdajal iz tega naslova; – ugotovitev v nasprotju z dano izjavo samostojnega podjetnika tožeči stranki, da je zavezanec za DDV; – ugotovitev v nasprotju z dejstvom, da je samostojni podjetnik A.A. glede prihodkov iz naslova opravljanja prokure na podlagi Pogodbe o prokuri urejal vsa vprašanja plačila davkov in prispevkov v statusu samostojnega podjetnika in kot davčni zavezanec iz tega naslova; – tožena stranka svoje davčne obveznosti izpolnjevala ob doslednem upoštevanju sklenitve Pogodbe o prokuri s samostojnim podjetnikom. Tožnik pa je sklenil pogodbo z A.A. izključno zaradi tega, ker je kot samostojni podjetnik pred sklenitvijo Pogodbe o prokuri že vrsto let uspešno opravljal svojo registrirano dejavnost svetovanja s področja vodenja in upravljanja podjetij, kamor sodi zlasti opravljanje poslov oziroma funkcije člana uprave, nadzornega sveta in prokurista. Ker je A.A. kot samostojni podjetnik lahko nudil tožeči stranki tipično izpolnitveno ravnanje, ki se ga je zavezal nuditi s pogodbo, je lahko v pogodbeno razmerje vstopil kot samostojni podjetnik – specialist s področja vodenja in upravljanja podjetij in ne kot “občan” ali “subjekt negospodarskega prava”, ki o tej dejavnosti (ne glede na akademski naziv) ne ve veliko ali nima ustreznih izkušenj. Stališča tožene stranke so rezultat neustrezne razlage vsebine sklenjene Pogodbe o prokuri, ki je napačna tako z vidika besedne (jezikovne) razlage njene vsebine, kot tudi z vidika logične in namenske (teleološke) razlage, zlasti pa v nasprotju s kavzo sklenjene pogodbe, njenim temeljnim ekonomskim namenom, kot tudi dejstvi, ki so nastala v njeni izpolnitveni fazi. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo in toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka.
Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijanih odločb, zavrača tožbene navedbe ter predlaga zavrnitev tožbe.
Z vlogo št. … z dne 12. 4. 2006 je svojo udeležbo v tem postopku priglasilo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa.
Na glavni obravnavi je tožeča stranka vztrajala pri dosedanjih navedbah in že v tožbi navedeni volji strank pri sklepanju Pogodbe o prokuri.
Tožena stranka je prerekala navedbe tožeče stranke in je vztrajala pri pravilnosti odločitve.
Tožba ni utemeljena.
Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov je bila prokura s sklepom nadzornega sveta tožeče stranke podeljena dne 27. 11. 2000 A.A., ki je bil nato kot prokurist vpisan v sodni register skladno z določbo 38. člena ZGD. Ne da bi se spuščalo v vprašanje, ali je vpis samostojnega podjetnika posameznika kot prokurista v sodni register sploh dopusten, sodišče ugotavlja, da v sodni register kot prokurist ni bil vpisan A.A. kot samostojni podjetnik ( “Consulting A.A. s.p. A.), torej kot nosilec dejavnosti, tega pa tekom postopka tožnik tudi ni zatrjeval. Iz sodnega registra izhaja le vpis A.A. kot fizične osebe. Prav tako podatki upravnih spisov ne izkazujejo, da bi bila prokura s sklepom z dne 27. 11. 2000 podeljena prokuristu kot samostojnemu podjetniku. Čim pa je tako, je tudi po oceni sodišča presoja, da je A.A. opravljal funkcijo v vlogi fizične osebe in ne v vlogi registriranega gospodarskega subjekta pravilna in na zakonu utemeljena. Pogodba o prokuri je bila sklenjena dne 29. 11. 2000 in je sledila sklepu o podelitvi prokure. Glede na navedeno in glede na določbe ZGD o podelitvi prokure in vpisu prokure v sodni register, po presoji sodišča vse posledice podeljene prokure in iz tega sledečih opravil ter posledično tudi plačilo za opravljeno delo, izhajajo iz sklepa o podelitvi prokure in iz vpisa, kot je izveden v sodnem registru. V ostalem se s odišče strinja z razlogi, s katerimi utemeljuje odločitev in zavrača pritožbene ugovore tožena stranka in jih, kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v pritožbenem postopku, iz enakih razlogov, ne da bi jih ponavljalo, zavrača tudi sodišče (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1, ob upoštevanju določbe 2. odstavka 105. člena ZUS-1).
Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče ni našlo, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.
Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, je sodišče, skladno z 2. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04-upb), ki se v upravnem sporu po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/06) v zvezi s 16. členom ZUS primerno uporablja tudi za odmero stroškov v upravnem sporu, glede na uspeh v postopku odločilo, da tožeča stranka sama nosi stroške postopka.
Pravni pouk sodbe temelji na 73. členu ZUS-1 v zvezi s prehodno določbo 1. odstavka 107. člena tega zakona.

Vir: Vrhovno sodišče RS, sodna praksa

Sorodni članki: