Veliko ljudi se sprašuje, kakšna je vloga vlade v tržnem gospodarstvu. Ali lahko vlada vpliva na proizvodnjo in povpraševanje in ali lahko zagotovi idealno razmerje med pobranimi davki in prispevki, ter njihovo učinkovito alokacijo ali porabo. In konec koncev, ali je vloga vlade, kot organa alociranja pobranih sredstev sploh možna in smiselna, ter v kakšni meri so vlade po svetu sposobne finančne transferje uporabljati za napredek in razvoj gospodarstva, ter zagotavljanje doseženega socialnega statusa prebivalstva.
V idealnem tržnem gospodarsvu je mogoče vse dobrine prostovoljno menjati za denar po tržnih cenah. Tak sistem iz razpoložljivih virov družbe izstisne maksimalno korist brez vmešavanja oz. posredovanja vlade. Vendar pa v praksi nobeno gospodarstvo dejansko ne ustreza idealiziranemu svetu gladko delujoče nevidne roke. Namesto tega ima vsako tržno gospodarstvo pomanjkljivosti, ki vodijo v težave, kot so preveliko onesnaženje, brezposelnost ter skrajnosti bogastva in revščine.
Zaradi tega ne obstaja nikjer na svetu vlada, ne glede na to, kako konzervativna je, ki ne bi posredovala v gospodarstvu. V sodobnih gospodarstvih prevzemajo vlade v odgovor na slabosti tržnega mehanizma številne naloge, tu mislim predvsem na javna naročila in javno porabo. Vojska, policija, meteorološki zavod in gradnja cest so tipična področja vladne dejavnosti. Vlada zagotavlja sredstva za družbeno koristne dejavnosti, kot je na primer znanstveno raziskovanje. Vlada nadzira in uravnava delovanje nekaterih podjetij (npr. banke, komunalna podjetja…) in finančno podpira (subvencionira) druga (npr. ustanove v izobraževanju in zdravstvu). Vlade tudi obdavčujejo svoje državljane in prerazdeljujejo nekaj teh sredstev k ostarelim in drugim potrebnim pomoči.
Čeprav, kot vidimo, vlade opravljajo široko paleto dejavnosti, pa imajo v tržnem gospodarstvu tri glavne funkcije. Te so; izboljšanje učinkovitosti, spodbujanje socialne pravičnosti in ohranjanje makroekonomske stabilnosti in rasti.
- Vlade povečujejo učinkovitost s pospeševanjem konkurence, omejevanjem negativnih zunanjih učinkov (onesnaževanje) in zagotavljanjem javnih dobrin.
- Vlade izboljšujejo pravičnost z uporabo davkov in vladnih izdatkov za prerazporeditev dohodka k posameznim skupinam.
- Vlade ohranjano makroekonomsko stabilnost in rast – zmanjšujejo brezposelnost in inflacijo ter spodbujajo ekonomsko rast – s proračunskim (ali fiskalnim) in denarnim (ali monetarnim) uravnavanjem (ali regulacijo).
V novejšem času – čeprav se izogibam te besede – recesije, je vloga vlade znova na preizkušnji. Že od svojih začetkov je kapitalizem okužen z obdobji inflacije (naraščajočih cen) in recesije (visoka brezposelnost). Od druge svetovne vojne je bilo na primer v ZDA devet recesij. V nekaterih so milijoni ljudi izgubili službo.
Danes, zaradi intelektualnega prispevka novodobnih ekonomistov vemo, kako obvladati najhujše ekscese poslovnega cikla. S skrbno uporabo proračunske (fiskalne) in denarne (monetarne) politike lahko vlade vplivajo na output, zaposlenost in inflacijo. Proračunska politika vlade temelji na njeni moči, da obdavči in potroši denar iz proračuna. Denarna politika pomeni določanje ponudbe denarja in obrestnih mer. Te vplivajo na naložbe v kapitalne dobrine in druge izdatke, ki so občutljivi na spremembe obrestne mere. Z uporabo teh dveh temeljnih orodij makroekonomske politike vlada lahko vpliva na raven celotnih izdatkov, stopnjo rasti in raven outputa, zaposlenost in brezposelnost ter raven cen in stopnjo inflacije v gospodarstvu. Vlade v razvitih gospodarstvih so v zadnjega pol stoletja uspešno uporabile nauke keynesianske (John Maynard Keynes) revolucije. Uravnavana in spodbujana z denarno (monetarno) in proračunsko (fiskalno) politiko so tržna gospodarstva v treh desetletjih po drugi svetovni vojni doživela obdobje ekonomske rasti brez primere.
V osemdesetih letih so se vlade bolj začele ukvarjati tudi z oblikovanjem makroekonomskih politik, ki bi spodbujale dolgoročne cilje, kot sta ekonomska rast in produktivnost. (Ekonomska rast označuje rast celotnega družbenega outputa, produktivnost pa je output na enoto inputa oziroma kaže učinkovitost, s katero uporabljamo vire.) Na primer, v večni razvitih držav so znižali davke, da bi izboljšali motivacijo za varčevanje in proizvodnjo. Mnogi ekonomisti so poudarjali pomembnost javnega varčevanja z manjšimi proračunskimi primanjkljaji kot načina za povečanje narodnega varčevanja in naložb.
Makroekonomske politike za stabilizacijo in ekonomsko rast vključujejo proračunsko oziroma fiskalno politiko (obdavčenje in vladni izdatki) in denarno oziroma monetarno politiko (ki vpliva na obrestno mero in kreditne razmere). Od razvoja makroekonomije v tridesetih letih 20. stoletja so vlade uspešno omejevale skrajno rast inflacije in brezposelnosti v poslovnem ciklu. Bo pa zanimivo opazovati, katerih instrumentov se bodo sodobne vlade poslužile, za omejevanje posledic sedanje, medijsko in nasploh tako prenapihnjene recesije.
Zadnjega četrt stoletja, v času največjega gospodarskega razcveta v zgodovini, so se vlade vse bolj vpletale v gospodarstva Severne Amerike in Zahodne Evrope. Vrnitev bolj normalnih stopenj rasti je v zadnjih dveh desetletjih pospremil skepticizem o gospodarski vlogi vlade. Kritiki pravijo, da je vlada preveč moteča, vlade ustvarjajo monopole, pomanjlkjivosti vlade so prav tako škodljive kot tržne pomanjkljivosti, visoki davki iznakazijo razporeditev (alokacijo) virov, socialna varnost zmanjšuje varčevanje, okoljska zakonodaja krha ostrino podjetniškega duha, vladni poskusi stabilizacije gospodarstva v najboljšem primeru propadejo, v najslabšem pa povečajo inflacijo, ta pa zaduši naložbe. Skratka, za nekatere je vlada problem in ne njegova rešitev.
Taki problemi nas opozarjajo na to, kako preprosto je dosežke 20. stoletja imeti za samoumevne. Opozarjajo nas na težnjo, da pripišemo uspehe sebi in za neuspehe krivimo druge, še zlasti vlado. Kot v življenju je tudi v ekonomiji res, da ima uspeh veliko staršev, medtem ko je neuspeh sirota. Vladni kritiki pozabljajo številne uspehe kolektivne dejavnosti v 20. stoletju. Zmanjšali smo podhranjenost in ukrotili številne hude bolezni. Vladni programi so povečali delež pismenih in podaljšali pričakovano življensko dobo. Makroekonomski uspehu so zmanjšali bolečo ost inflacije in brezposelnosti, programi socialnih transferjev pa so prinesli zdravstveno varstvo revnim in izboljšali kakovost življenja starejšim. Znanost je z državno pomočjo vstopila v svet atoma, odkrila molekulo DNA in raziskala dele vesolja.
Seveda teh uspehov ne moremo pripisati zgolj vladi. Vlade so vpregle zasebno iznajdljivost, da je preko tržnega mehanizma pomagala doseči te družbene cilje. In včasih so bile kot pobožni prosilci, ki niso natančno vedeli, kdaj je dovolj. Vladni uspehi in neuspehi nas opozarjajo, da je pravilno postavljanje meje med vlado in trgom trajen problem. Orodja ekonomije so nepogrešljiva pomoč družbam pri iskanju zlate sredine med tržnim mehanizmom in demokratičnim pravilom: dobro mešano gospodarstvo je nujno omejeno mešano gospodarstvo. Toda tisti, ki bi vlado zreducirali na stražnika in nekaj svetilnikov, živijo v prejšnjem stoletju. Učinkovita in humana družba zahteva obe polovici mešanega sistema: trg in vlado. Če bi skušali urediti sodobno gospodarstvo le z enim od obeh elementov, bi bilo podobno, kot če bi skušali ploskati le z eno samo roko.
Kot že rečeno, sodobni časi in z njim povezani sodobni problemi – od nepremičninskega balona v ZDA, do prenosa gospodarske krize v druge dele sveta, zahtevajo sodobne prijeme vlad. Vlade čakajo dramatične spremembe tako finančnega, kot fiskalnega sistema. ZDA že napovedujejo močno vlogo države v posojilnem sistemu, ki bo po napovedih novega finančnega ministra močna in dolgotrajna. Vendar sem mnenja, da se sedanja politična garnitura preveč ubada predvsem s kratkoročno priljubljenostjo, premalo pa s korenitimi spremembami, ki so vse prej kot potrebni. Vendar, kot že rečeno, ne bodimo pesimistični, ampak na krizo in njene posledice glejmo raje kot na izzive in priložnosti, manj pa kot na probleme.
Vir: Ekonomija, Samuelson in Nordhaus