Novosti pri DDV s 1. januarjem 2011

V Uradnem listu, št. 85/2010, je bil objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (), ki se bo začel uporabljati s 1. 1. 2011. Spremenjeni zakon prinaša nekatere povsem tehnične spremembe, nekaj sprememb je povezanih z velikimi družbami oziroma osebami javnega prava (npr. univerzalne poštne storitve, trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov), nekaj sprememb pa je pomembnih tudi za manjše davčne zavezance. Med temi spremembami smo izbrali spodnje.

Splošna stopnja za dobavo stanovanj

V spremenjenem zakonu je črtan tretji odstavek 41. člena ZDDV-1, ki je predpisoval, da se davek po nižji 8,5-odstotni stopnji obračunava in plačuje tudi od stanovanj, stanovanjskih in drugih objektov, namenjenih za trajno bivanje, ter delov teh objektov, ki niso del socialne politike, vključno z gradnjo, obnovo in njihovimi popravili. Po novi ureditvi je z nižjo stopnjo obdavčena zgolj dobava tistih stanovanj, stanovanjskih hiš in drugih objektov, ki so namenjeni za trajno bivanje, ter deli teh objektov, če so del socialne politike, vključno z gradnjo, obnovo in popravili le-teh. Pravilnik predpisuje, da so stanovanja del socialne politike, če v večstanovanjski hiši ne presegajo 120 m2 oziroma v individualni hiši 250 m2 uporabne površine stanovanja. Uporabna površina stanovanja je seštevek površine bivalnih prostorov.

Iz tega sledi, da bodo stanovanja in stanovanjske hiše še naprej obdavčene po nižji stopnji, če bodo del socialne politike, druga novozgrajena stanovanja oziroma stanovanjske hiše pa se bodo pri prodaji obdavčevala po splošni stopnji, še naprej pa bo njihova obnova, vzdrževanje ali popravila obdavčena po nižji stopnji, toda le, če material ne bo predstavljal bistvene vrednosti dobave.

Kraj opravljene storitve

Spremenjena določba 29. člena zakona pomeni, da se za storitve organizatorjev kulturnih, umetnostnih, športnih, znanstvenih, izobraževalnih, zabavnih in podobnih prireditev, ki se opravijo davčnemu zavezancu, pri določitvi kraja opravljenih storitev uporabi splošno pravilo – kraj, kjer ima sedež prejemnik storitve. Kadar pa se te storitve opravijo osebi, ki ni zavezanec, pa se te storitve obdavčijo v državi, v kateri so bile te storitve obdavčene. Na podlagi spremenjenega pravila se davčnemu zavezancu ne bo treba identificirati v drugi državi članici, če bo tam opravljal storitve za druge zavezance za .

Še vedno pa se te storitve, kot tudi sejmi in razstave, obdavčijo v državi, v kateri te storitve potekajo, če se za te storitve plačuje vstopnina. Pri tem ni pomembno, ali je storitev opravljena zavezancu ali nezavezancu.

Uporaba obrnjene davčne obveznosti – dobava odpadkov

Iz priloge zakona se črtajo v nadaljevanju našteti odpadki. To pomeni, da od 1. 1. naprej za navedene odpadke ne velja več obrnjena davčna obveznost, temveč se njihova dobava oziroma prodaja obdavčuje po splošni ureditve. Gre za naslednje odpadke:

  • dobava ostankov in drugega materiala, ki ga je mogoče reciklirati in vsebuje železne in neželezne kovine, njihove zlitine, žlindro, pepel, škajo in industrijske ostanke, ki vsebujejo kovine ali njihove zlitine, ter opravljanje storitev izbiranja, rezanja, ločevanja na dele in stiskanje za te izdelke;
  • dobava odpadkov iz železa in neželeznih kovin, kot tudi ostružkov, ostankov, odpadkov, rabljenega materiala in materiala, ki ga je mogoče reciklirati, ki vsebujejo odpadno steklo, steklo, papir, karton, lepenko, krpe, kosti, usnje, umetno usnje, pergament, surovo kožo z dlako ali brez nje, kite, tetive, motvoze, vrvi, konopce, kable, gumo in plastiko, ter s tem povezane storitve predelave;
  • dobava materiala, navedenega v tej prilogi, po predelavi v obliki čiščenja, loščenja, izbire, rezanja, drobljenja, stiskanja ali vlivanja v ingote;
  • dobava ostankov in odpadkov po obdelavi osnovnih materialov.

Na ta način zakon zožuje uporabo pravila obrnjene davčne obveznosti samo na dobave odpadkov in ostankov ter rabljenega materiala iz železa in barvnih kovin ter dobavo pol predelanih izdelkov iz železa in barvnih kovin ter s tem povezane storitve predelave. Zakonodajalec se je odločil za takšen ukrep, ker se je v praksi izkazalo, da so bile namreč utaje DDV s pomočjo »slamnatih« družb pri teh dobavah skoraj izključno povezane z odpadki iz železa in barvnih kovin. Poleg navedenega pa veljavna ureditev v praksi  povzroča težave, saj se v določenih primerih odpadek oziroma rabljeni material lahko prodaja kot izdelek, kar pomeni, da za te primere obrnjena davčna obveznost ne velja.

V zvezi z obstoječimi pravili glede uporabe mehanizma obrnjene davčne obveznosti, katerega namen je preprečevanje goljufij na področju DDV, se za primere dobav odpadkov, ostankov in rabljenega materiala predlaga omejitev uporabe navedenega mehanizma samo na dobavo odpadkov in ostankov ter rabljenega materiala iz železa in barvnih kovin.

Boj proti davčnim goljufijam – solidarna odgovornost za plačilo DDV

Zakon razširja solidarno odgovornost za plačilo DDV s prejemnika blaga na vse davčne zavezance, ki so udeleženi v verigi dobav ali storitev, za katere se v postopku ugotovi, da so vedeli ali bi morali vedeti  da sodelujejo pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Od dneva prejetja obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV.

Enako kot doslej pa mora davčni organ posredovati davčnemu zavezancu, kateremu je opravljena dobava, informacijo o tem, ali je njegov dobavitelj predložil obračun DDV.

Odbitek DDV ob registraciji za namene DDV

Iz zakona se črta določba 71. člena ZDDV-1, ki je prepovedovala odbitek DDV, če se je mali davčni zavezanec identificiral za namene DDV. Ob tem naj pripomnimo, da smo večkrat poudarili, da je bila navedena določba v nasprotju z direktivo kot tudi prakso Sodišča Evropskih skupnosti. Zato navedeni popravek zakona, ki tako malim davčnim zavezancem omogoča odbitek vstopnega DDV od osnovnih sredstev, ki so jih imeli na zalogi na dan registracije, nima učinka šele s tem popravkom, temveč bi takšna ureditev po zahtevi direktive morala obstajati ves čas. Pravilnik pa bo natančneje določal merila za takšen odbitek.

Uvoz blaga, ki se nato dobavi v drugo državo članico

Slovenski zakon obravnava pogoje za oproščen uvoz blaga v Slovenije, če nato zavezanec iz druge države članice to blago prepelje v svojo državo ali drugo državo EU. Enako pravilo pa velja za slovenskega uvoznika, če to blago uvozi v drugi državi članici EU z namenom, da ga dobavi v Slovenijo. Uvoznik mora za uveljavitev oprostitve v trenutku uvoza carinskemu organu predložiti svojo identifikacijsko številko za DDV ali identifikacijsko številko svojega davčnega zastopnika, identifikacijsko številko prejemnika blaga ter dokaz, da je uvoženo blago namenjeno dobavi iz Slovenije v drugo državo članico.

Prijava za izdajo identifikacijske številke

Z novim zakonom je predpisano,  da mora davčni zavezanec predložiti prijavo oziroma zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV v elektronski obliki. S črtanjem šestega odstavka vsebina in oblika zahtevka za izdajo identifikacijske številke za DDV ni več predpisana.

Obračun zamudnih obresti

Veljavna določba 141. b člena ZDDV-1 se spremeni tako, da se pri popravljanju davčne osnove v tekočem obračunu DDV zaradi popravka napake iz obračuna DDV za preteklo davčno obdobje ne obračunavajo zamudne obresti, temveč obresti, ki se obračunavajo za samoprijavo v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek.

Vir: Obrtnikov Svetovalec, december 2010, Avtor Iztok Mohorič, GZS, www.gzs.si

Sorodni članki: