Spremembe na notranjem trgu EU s 1. 5. 2016

Za notranji trg EU velja prost pretok blaga in storitev ter odprava carinskih postopkov

Trgovino znotraj držav članic in dokazovanje preferencialnega porekla blaga na notranjem trgu »trenutno« (do vključno 30. 4. 2016) ureja Uredba Sveta (ES) št. 1207/2001, s spremembami. Ta uredba bo razveljavljena, saj so določbe v zvezi z notranjim trgom vključene v izvedbeno uredbo Komisije () 2015/2447, ki se bo začela uporabljati 1. 5. 2016. Določbe, ki se nanašajo na notranji oziroma postopke, ki omogočajo izdajanje ali sestavo dokazil o poreklu pri izvozu iz EU, so v izvedbeni uredbi zapisane v členih od 61 do 66, vzorci izjav dobavitelja pa se nahajajo v prilogah 22-15, 22-16, 22-17 in 22-18.

Za notranji trg EU velja prost pretok blaga in storitev ter odprava carinskih postopkov. Ne glede na to pa je treba v trgovini znotraj držav članic EU v primerih, ko bo blago, kupljeno na tem trgu, bodisi predelano ali v nespremenjenem stanju, kasneje izvoženo iz EU, upoštevati pravila o poreklu. Za dokazovanje preferencialnega porekla blaga na notranjem trgu EU se uporablja izjava dobavitelja. Če ima blago preferencialno poreklo in je na notranjem trgu EU večkrat prodano, mora za dokazovanje porekla blaga vsakokratni dobavitelj sestaviti izjavo dobavitelja. Izjava dobavitelja predstavlja dokazilo, na osnovi katerega se lahko izda dokazilo o poreklu za blago, kupljeno na notranjem trgu EU, in izvoženo iz EU v eno izmed držav oziroma skupino takšnih držav, s katerimi je EU sklenila sporazume ali izvoženo iz EU za namene bilateralne kumulacije v eno izmed držav oziroma skupino držav, za katere so v veljavi enostransko sprejeti preferencialni tarifni ukrepi.

Na notranjem trgu EU se za dokazovanje porekla blaga uporabljajo in se bodo uporabljale štiri različne izjave dobavitelja:

  • kratkoročna izjava dobavitelja za izdelke s preferencialnim poreklom (vzorec te izjave dobavitelja, in ne obrazec, kot je narobe uporabljen izraz, je v prilogi I uredbe št. 1207/2001, s spremembami; vzorec izjave dobavitelja, ki se uporablja od 1. 5. 2016 dalje, je v prilogi 22-15 izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447),
  • dolgoročna izjava dobavitelja za izdelke s preferencialnim poreklom (vzorec te izjave je v prilogi II uredbe št. 1207/2001; dolgoročne izjave dobavitelja se 1. 5. 2016 ali kasneje, sestavijo, kot je določeno v prilogi 22-16 izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447),
  • kratkoročna izjava dobavitelja za izdelke, ki nimajo statusa preferencialnega porekla (vzorec te izjave je v prilogi III uredbe št. 1207/2001 oziroma po novem v prilogi 22-17 izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447),
  • dolgoročna izjava dobavitelja za izdelke, ki nimajo statusa preferencialnega porekla (vzorec te izjave je v prilogi IV uredbe št. 1207/2001, s spremembami, po novem pa se bodo te izjave sestavile tako, kot je določeno v prilogi 22-18 izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447).

Kratkoročni izjavi dobavitelja se sestavita za vsako pošiljko blaga posebej. Dobavitelj takšno izjavo vključi v trgovinski račun za navedeno pošiljko, na dobavnico ali na kateri koli drug trgovinski dokument, ki dovolj natančno opisuje blago v pošiljki, da ga je mogoče prepoznati. To pomeni, da je izjava dobavitelja sestavni del trgovinskega računa, dobavnice ali katerega koli drugega trgovinskega dokumenta (če ima trgovinski dokument več strani, je treba strani oštevilčiti in navesti skupno število strani). Izjava dobavitelja se običajno napiše v jeziku, v katerem je napisan račun, dobavnica ali trgovinski dokument. Kljub temu se izjava dobavitelja lahko sprejme tudi, če je izdelana samostojno (ločeno) in ni del trgovinskega dokumenta, vendar mora takšna samostojna izjava vsebovati vse podatke o družbi, ki je izdelala izjavo, v njej pa mora biti navedeno tudi sklicevanje na trgovinski dokument, na katerega se izjava nanaša, ta trgovinski dokument pa mora biti k izjavi tudi priložen oziroma mora biti na razpolago carinskim organom. Navedeno velja tako za sedanjo, kot tudi za bodočo zakonodajo.

Dolgoročni izjavi dobavitelja se za razliko od kratkoročnih izjav izdata/sestavita za obdobje, ki je v zakonodaji točno določeno in sicer v primerih, ko dobavitelj določeni stranki (izvozniku ali gospodarskemu subjektu) redno dobavlja blago, katerega status naj bi, glede na pravila o preferencialnem poreklu blaga, določeno časovno obdobje ostal nespremenjen. Do vključno 30. 4. 2016 se v zvezi z obdobjem veljavnosti izjave dobavitelja uporabljajo določbe iz člena 4(1) uredbe št. 1207/2001, s spremembami, ki določa, da se dolgoročna izjava dobavitelja lahko izda za obdobje do enega leta šteto od datuma izdaje izjave. To v praksi pomeni, da se dolgoročna izjava dobavitelja ne more izdati 15. 12. 2015 z veljavnostjo izjave od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016, saj je obdobje od datuma izdaje izjave do datuma, ko izjava preneha veljati, daljše od enega leta. Se pa dolgoročno izjavo dobavitelja lahko izda 15. 12. 2015 za obdobje veljavnosti izjave od 1. 1. 2016 do 14. 12. 2016. Dolgoročne izjave dobavitelja se prav tako ne more izdati 1. 1. 2016 z veljavnostjo izjave od 1. 1. 2016 do 31. 1. 2017, saj veljavnost izjave presega obdobje enega leta. Dolgoročna izjava dobavitelja se lahko izda tudi npr. 1. 1. 2016 z veljavnostjo od 1. 4. 2016 do 1. 5. 2016 – v tem primeru je obdobje veljavnosti krajše od enega leta. Pri dolgoročnih izjavah dobaviteljev, sestavljenih 1. 5. 2016 ali po tem datumu, bo treba upoštevati 62. člen izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447, ki določa, da se dolgoročna izjava dobavitelja lahko sestavi za obdobje veljavnosti do dveh let od dneva njene sestavitve. To v praksi pomeni, da se smiselno uporabljajo vsi zgoraj navedeni primeri, s to razliko, da se obdobje veljavnosti do enega leta nadomesti z obdobjem veljavnosti do dveh let. Navajam primer: dolgoročna izjava dobavitelja, ki bo sestavljena 15. 12. 2016, bo lahko veljala maksimalno do 14. 12. 2018 (največ do dveh let od dneva njene sestavitve) in ne do 31. 12. 2018, saj bi bilo v tem primeru obdobje od datuma sestave izjave do datuma, ko izjava preneha veljati, daljše od dveh let.

Kratkoročna in dolgoročna izjava dobavitelja za izdelke s preferencialnim poreklom se uporabljata za izdelke, ki imajo status preferencialnega porekla.

Kratkoročna in dolgoročna izjava dobavitelja za izdelke, ki nimajo statusa preferencialnega porekla pa se uporabljata za izdelke, ki še nimajo statusa preferencialnega porekla, je pa v EU že bila na teh izdelkih brez porekla opravljena kakšna faza obdelave ali predelave (vendar izdelki niso pridobili statusa preferencialnega porekla), ki je pogoj za pridobitev preferencialnega porekla. Ti dve vrsti izjave dobavitelja se uporabljata za namene polne kumulacije na notranjem trgu EU. Polna kumulacija je najvišja oblika kumulacije. Omogoča, da se pri ugotavljanju porekla končnega izdelka takrat, ko so pri izdelavi določenega izdelka uporabljeni materiali brez porekla, lahko seštevajo vsi postopki obdelave ali predelave, opravljeni na materialih brez porekla.

Na osnovi uredbe št. 1207/2001, s spremembami, ki je v veljavi do vključno 30. 4. 2016, lahko dobavitelj izdela kratkoročno izjavo dobavitelja kadarkoli, tudi po tem, ko je bilo blago dobavljeno. Dolgoročno izjavo dobavitelja pa se lahko izda z veljavnostjo za nazaj – v takih primerih veljavnost izjave ne sme presegati obdobja enega leta od datuma, ko je začela veljati. To v praksi pomeni, da se dolgoročna izjava dobavitelja lahko izda 16. 4. 2016 z veljavnostjo izjave od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016. Ne more pa se izdati dolgoročne izjave dobavitelja 16. 4. 2016 z veljavnostjo izjave od 1. 2. 2016 do 31. 3. 2017, saj veljavnost izjave presega obdobje enega leta od datuma, ko je začela veljati – veljavnost izjave je v tem primeru eno leto in dva meseca. Torej, če je dolgoročna izjava dobavitelja izdana z veljavnostjo za nazaj, je lahko veljavna največ eno leto od datuma, ko je začela veljati (in ne od datuma izdaje izjave).

V uredbi št. 1207/2001, s spremembami, torej ni določeno, koliko maksimalno časa od dobave lahko preteče, da je sploh še mogoče izdelati/izdati izjavo dobavitelja za že dobavljeno blago. Vsekakor je treba pri tem upoštevati bistveni pogoj za takšno izdajo – da dobavitelj še hrani dokazilne listine in da te dokazilne listine skupaj z izjavo dobavitelja hrani vsaj še tri leta ali dlje, če je tako določeno v sporazumih o prosti trgovini med EU in državami partnericami. Ta rok začne teči z dnem, ko je bila izjava dejansko izdelana/izdana. Sicer pa je zaradi predvidenega roka hrambe dokumentov in 10-mesečnega roka za preverjanje dokazil o poreklu (v tem roku morajo carinski organi odgovoriti na zahtevek za naknadno preverjanje dokazil o poreklu) najbolj pravilno izdelati/izdati izjavo dobavitelja za največ dve leti za nazaj, da je še mogoče opraviti ustrezna preverjanja dokumentov in dokazil o poreklu, na katerih temelji ta izjava dobavitelja.

V izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2015/2447, ki se bo pričela uporabljati 1. 5. 2016, je v členu 61(3) določeno, da dobavitelj lahko predloži izjavo kadar koli, tudi po tem, ko je bilo blago dobavljeno. Ta člen se nanaša na kratkoročno izjavo dobavitelja in ne prinaša sprememb, četudi je namesto izraza »izdelati« uporabljen izraz »predložiti«. Precej omejevalne pa so , ki se nanašajo na sestavo dolgoročne izjave dobavitelja z učinkom za nazaj za blago, dobavljeno pred sestavitvijo izjave. V členu 62(2) izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447 je namreč določeno, da se takšna dolgoročna izjava dobavitelja lahko sestavi za obdobje veljavnosti do enega leta pred dnevom njene sestavitve ter da se obdobje veljavnosti izteče na dan, na katerega je bila sestavljena dolgoročna izjava dobavitelja. To v praksi pomeni, da če bo dolgoročna izjava dobavitelja sestavljena npr. 10. 5. 2016, bo lahko veljala največ od 11. 5. 2015 do 10. 5. 2016 in ne bo mogla prenehati veljati 11. 5. 2016 ali kasneje, saj se mora obdobje veljavnosti izteči na dan, ko je bila izjava sestavljena. To tudi na žalost pomeni, da 1. 5. 2016 ali kasneje, ne bo več mogoče sestaviti dolgoročne izjave dobavitelja sredi leta, npr. junija, z veljavnostjo tako za nazaj kot tudi za naprej (do vključno 30. 4. 2016 je mogoče izdati dolgoročno izjavo dobavitelja npr. dne 16. 4. 2015 z veljavnostjo izjave od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016) – po novem bo treba sestaviti dve izjavi dobavitelja.

Če je izjava dobavitelja sestavljena po tem, ko je bilo blago že dobavljeno / z učinkom za nazaj, se v izjavi dobavitelja navede datum, ko je bila izjava dejansko izdana/sestavljena (če je izdana/sestavljena danes, se vpiše današnji datum).

Besedilo izjav dobavitelja oziroma vzorci izjav dobavitelja se nahajajo v prilogah I, II, III in IV uredbe št. 1207/2001, s spremembami, oziroma v prilogah 22-15, 22-16, 22-17 in 22-18 izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447. Izjava dobavitelja mora biti izdelana/sestavljena v skladu z opombami, vendar opomb ni treba navajati v izjavi. Če primerjamo besedilo izjav dobavitelja skupaj z opombami, ki so v veljavi do vključno 30. 4. 2016, s tistimi, ki jih bomo uporabljali po tem datumu, ni bistvenih razlik – spreminjajo se samo nekateri izrazi, kot npr. namesto izrazov »izdelati« in »izdati«, bo po novem v uporabi izraz »sestaviti«. Vezano na izdelavo/sestavo izjav dobavitelja velja naslednje:

  • opomba 5 v dolgoročni izjavi dobavitelja za izdelke s preferencialnim poreklom: pod to opombo se vpiše država, skupina držav ali ozemlje, s katero(-imi) ima EU sklenjen sporazum oz. je zanjo(-e) enostransko sprejet preferencialni tarifni ukrep, če se izdelki lahko štejejo za izdelke s poreklom in so izpolnjene tudi druge zahteve iz protokola. To v praksi pomeni, da mora biti pod to opombo vpisana država, skupina držav ali ozemlje, v katero bodo ti izdelki iz EU izvoženi, da se lahko na podlagi te izjave dobavitelja izda dokazilo o poreklu za izvoz v to državo. Če npr. pod to opombo ni navedena Srbija, se ne more na podlagi izjave dobavitelja izdati dokazila o poreklu za izvoz izdelkov, navedenih v izjavi dobavitelja, v Srbijo,
  • kdaj se v izjavi dobavitelja označi, ali se je kumulacija uporabila oz. da se kumulacija ni uporabila? Informacije glede uporabe/neuporabe kumulacije je potrebna, če bo blago izvoženo v eno izmed držav, za katero se uporablja panevro-mediteranska kumulacija porekla (širša PEM kumulacija, ki vključuje tudi države zahodnega Balkana). To konkretno pomeni, da če je v izjavi dobavitelja navedeno, da se je kumulacija uporabila npr. z Makedonijo, blago ne izpolnjuje pravil o poreklu, ki urejajo preferencialno trgovino z npr. Egiptom (torej se v izjavi dobavitelja ne more navesti, da se je kumulacija uporabila z Egiptom), saj Makedonija  zaenkrat pripada ožjemu

SAP sistemu diagonalne kumulacije, Egipt pa panevro-mediteranski (PEM) kumulaciji porekla, pravila iz PEM konvencije pa se v trgovini med EU, Makedonijo in Egiptom še niso pričela uporabljati. Če so bili pri izdelavi blaga, za katerega je izdana/sestavljena izjava dobavitelja, uporabljeni tudi materiali brez porekla, in so za to blago izpolnjena pravila iz seznama obdelav ali predelav iz sporazuma med EU in tisto državo, kamor bo blago izvoženo, lahko vedno »rečemo«, da se kumulacija ni uporabila,

  • izjava dobavitelja za izdelke, ki nimajo statusa preferencialnega porekla, točka 1: drugi (poimenovanje uporabljenih materialov brez porekla), tretji (tarifna številka HS uporabljenih materialov brez porekla) in četrti stolpec (vrednost uporabljenih materialov brez porekla) se izpolni le, kjer je ustrezno. To pomeni, da je izpolnitev teh stolpcev odvisna od pravila, ki je določeno v seznamu obdelav ali predelav, in se uporablja za pridobljeni izdelek. Če pravilo o poreklu za pridobljeni izdelek določa odstotno mejo glede vrednosti uporabljenih materialov brez porekla (npr. skupna vrednost materialov brez porekla ne sme presegati 40 % cene izdelka franko tovarna), se mora v četrti stolpec vnesti vrednost uporabljenih materialov brez porekla. Če pa npr. pravilo o poreklu za pridobljen izdelek določa spremembo tarifne številke, je treba izpolniti tretji stolpec, vrednost uporabljenih materialov brez porekla pa ni pomembna.

V zvezi z izdajo informativnih potrdil INF 4 in preverjanjem izjav dobavitelja ne bo bistvenih sprememb: v postopku se spreminjajo samo roki, in sicer na način, da se vsi roki, ki so v uredbi št. 1207/2001, s spremembami, navedeni v mesecih, v izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2015/2447 nadomestijo z dnevi (mesec ima v povprečju 30 dni).

V izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2015/2447 pa ni več člena, ki govori o enotnem dovoljenju za pooblaščenega izvoznika (člen 8 uredbe št. 1207/2001, s spremembami), saj le-ta ni več potreben. V 26. členu novega carinskega zakonika Unije (Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o carinskem zakoniku Unije) je namreč določeno, da so odločbe v zvezi z uporabo carinske zakonodaje veljavne na celotnem carinskem območju Unije. Torej je na celotnem območju Unije veljavno tudi dovoljenje za poenostavljeno potrjevanje porekla blaga. Kar pomeni, da bo lahko pooblaščen izvoznik na osnovi dovoljenja, pridobljenega v Sloveniji, izvažal iz katere koli druge .

Vse izjave dobaviteljev, izdelane oziroma izdane do vključno 30. 4. 2016, se izdajo / izdelajo v skladu z uredbo št. 1207/2001, s spremembami, in ostanejo v veljavi do izteka njihove veljavnosti – ni jih potrebno nadomeščati z novimi izjavami dobavitelja. To pomeni, da bodo dolgoročne izjave dobaviteljev, izdane na podlagi »stare« uredbe, lahko veljale največ do 29. 4. 2017 (če bodo izdane 30. 4. 2016). 1. 5. 2016 in po tem datumu je treba upoštevati določbe izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447.

Vir: Ministrstvo za

Sorodni članki:

Komentiraj

Komentiraj

E-mail naslov ne bo objavljen.


*