Poslušamo… Gledamo… Mogoče že tudi občutimo… Pa vendarle, se res zavedamo kaj nas še čaka? Slutimo kakšna prelomnica bo leto 2009 za večino? 24 ur na dan nam polnijo glave z resecijo. V vsakih poročilih je možno slišati besede, kot so kriza, brezposelnost, odpuščanje… Veliko ljudi, še več modrih besed, rešitev in nenazadnje pogledov na vsesplošno situacijo. Večinoma politikov, ki imajo na razpolago ves medijski čas in to brezplačno. Pa jim res lahko zaupamo, da nas bodo vodili na poti skozi krizo po najboljši možni poti? Ali si lahko, na podlagi preteklih izkušenj mislimo, da bodo ravno ti, narodni rešitelji, potegnili največ iz nastale situacije, nas pa zopet prisilili v plačevanje njihove, raje kot pohlepnosti, nevednosti?
K pisanju današnjega prispevka me je pritegnil naslovni članek v Financah. V njem Petra Sovdat povzema mnenja znanih slovenskih ekonomistov (Jože P. Damijan, Robert Ličen, Tomaž Lovše, Rado Pezdir, Janez Šušteršič) in jih strne v dokaj provokativen članek o napredku krize v Sloveniji. Zanimivo je brati ljudi, z obilo znanja iz ekonomije, kako razmišljajo. Kako svoje znanje prelevijo v najbolj možne scenarije.
Jože P. Damijan je tako prepričan, da lahko glavni krizni val pričakujemo prihodnji mesec, najpozneje aprila. Hkrati pa se, tako kot mnogi sprašuje, ali se v Sloveniji sploh že zavedamo, da je kriza. Tako napoveduje, da zna kriza trajati tudi do tri leta, ter da bo gospodarsko okrevanje po njej dolgo in boleče.
Pa poglejmo še malo širše, ekonomisti bi rekli po makroekonomsko. Naj naštejem nekaj dejstev, ki jih navajajo ti ekonomisti. Strinjajo se, da nas bo glavni šok zadel marca, aprila, ter da se bo kriza nato še poglabljala. ”Največji šok bodo doživeli izvozniki, pozneje z malce zmanjšano močjo tudi proizvajalci za domači trg ter storitvena podjetja.” Logična veriga bi se lahko strinjali. ”Glavni pritisk bo na zaposlenost, kajti podjetja ne bodo mogla več izplačevati plač, tudi če bi jim banke posojale denar,” pravi Damijan. Spomnimo se, da je kriza v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ki je po ocenah ekonomistov edina primerljiva z današnjo, trajala 43 mesecev, najdaljša recesija po drugi svetovni vojni, med letoma 1973 in 1975, pa je trajala 16 mesecev. Iz teh trendov Damijan ocenjuje, da bi zdajšnja kriza lahko trajala najmanj 18 mesecev, najverjetneje pa med dvemi in tremi leti. Tudi podatki iz tujine niso spodbudni. Naša najpomembnejša zunanja partnerica Nemčija je ob koncu leta izgubila največ BDP po združitvi.
Lahko pričakujemo, da bodo vladne finančne injekcije učinkovale? Da se bo zaradi njih zopet dvignila stopnja potrošnje? Da bodo podjetja lahko izplačevala plače? Članek nadalje podaja najverjetnejše hipoteze, ki nas postavijo na trdna, realna tla. Država je v zadnjih mesecih za spodbuditev aktivnosti bank izdala za milijardo evrov obveznic. Slovenske banke so jih kupile za okoli 200 mio evrov in jih po neuradnih informacijah zastavile pri Evropski centralni banki za kratkoročna likvidnostna sredstva. Prav tako gre prek poslovnih bank 674 mio evrov, ki jih bo za poživitev gospodarstva namenila prek SID. In kaj lahko pričakujemo od vsega tega metanja denarja vsepovprek? Damijan končuje; ”Ker bo veliko ljudi izgubilo službe, podjetja pa bodo insolventna, bo vse več bančnih posojil slabih. Finančne injekcije se ne bodo prijele, ker bo povpraševanje po bančnih posojilih za tekoče poslovanje in refinanciranje daleč preseglo obseg garancij, ki jih lahko da vlada. Hkrati bo obseg slabih posojil zaradi poslabšanih bonitet podjetij in nezaposlenih z bančnimi posojili vse večji in kapitalska ustreznost bank se bo poslabšala, zato banke ne bodo hotele več posojati podjetjem z vse slabšo boniteto. Banke bodo reševale le še sebe.”
”Krize so koristne, saj na gospodarstvo delujejo očiščevalno,” pravi krizni manager Robert Ličen in nadaljuje, da je ”kriza s krizo le, da se je bojimo in od nje bežimo. Kriza je k nam prišla z zamudo in naši managerji bi jo lahko pričakali bolje pripravljeni. Vendar so zaradi svojega ega in mogoče tudi neznanja krizo pričakali dokaj nepripravljeni. Sedaj pa prosijo državo za pomoč in slabe razmere v podjetjih, ki jih vodijo, valijo le na svetovno krizo, dejansko pa so težave v glavnem posledica njihovega dela.” In zaključuje z mislijo, da ”povprečen slovenski zaposleni krize še ne čuti. Bojim pa se, da bo kriza z vso silovitostjo v realnem sektorju izbruhnila najpozneje do konca aprila.”
Zamik krize v Sloveniji ocenjuje Damijan s tem, da se bo Slovenija pobirala s tri do šestmesečnim zamikom po EU, ker smo pač odvisni od naročil iz tujine. Novembra 2008 je količina novih naročil v slovenski industriji na medletni ravni upadla za 40%. Kaj pa če ne? ”Če bo kriza trajala dalj časa, se lahko zgodijo tektonski premiki v ekonomskopolitičnem sistemu, kar lahko pomeni tudi razpad EU. To se bo zgodilo v trenutku, ko bodo velika gospodarstva začela izvajati protekcionizem in zaščito svojih trgov (tako kapitala, ljudi, potrošnje…), kar bo direktno spodkopalo temelje zdajšnje ureditve EU.”
In če strnemo, kako vidijo ti ekonomisti izhod iz krize? Pezdir zagovarja znižanje davčnih bremen in zmanjšanje javne porabe. Najprej naj bi se ustavile vse nepotrebne državne investicije, pregledala naj bi se stroškovna učinkovitost ministrstev in začelo odpuščanje v javnem sektorju. Povišanja plač sodnikom, šolnikom in zdravnikom v tem času ne pridejo v poštev. Nadajuje, da naj bi se na prihodkovni strani proračuna zmanjšale davčne obremenitve ter znižal davek na dobiček in dohodnina. Takoj naj vlada naredi olajšave za investicije, s čimer se zagotovi investicijska likvidnost podjetij. Janez Šuštaršič je zelo proti subvencioniranju skrajšanega delovnega časa in je mnenja, da ga je potrebno nemudoma ukiniti, saj je to podpora slabo plačanih delovnih mest, ki bi jih morali že zdavnaj prestrukturirati. Ličen nadaljuje to misel z ”Namesto pomoči izgubarskim podjetjem naj država pomaga odpuščenim. Dovoliti bi morala, da podjetja odpustijo vso odvečno delovno silo, ne glede na število, potem pa tem ljudem s socialnimi transferji pomagati preživeti in čakati na boljše čase. Hkrati je treba odpuščene poslati na izobraževanja ali javna dela, da se ne bodo počutili nekoristne.”
Kaj lahko torej rečemo za zaključek? Osebno se strinjam z mnenji teh ekonomistov, v nasprotju z mnenji Jožeta Mencingerja in Franja Štiblarja, ki zagovarjata ravno tako reševanje krize, kot jo izvaja vlada. Potreben je odločen rez. Vzpostaviti finančno disciplino in uvesti finančno policijo, ki bi preprečevala kraje, utaje in delo na črno, ki se razširja v vsaki krizi. Dobrodošlo bi bilo tudi informiranje podjetnikov o dejanskem stanju in nameravanih ukrepih. Prav tako izobraževanje podjetnikov na sploh, saj se v Sloveniji razrašča egoizem in pohlep čez vse meje. Namesto, da bi podjetniki razmišljali v smeri korektnega in poštenega poslovanja, se ukvarjajo samo s tem, kako državo doprinesti okoli in plačati čim manj davkov in prispevkov. S takim razmišljanjem Slovenijo spravljajo s poti v prvo ligo in jo zopet umeščajo na Balkan. Ne zavedajo pa se pomena okolja in infrastrukture, ki ga država ustvarja za obstoj njihovega podjetja in posledično tudi njih samih.